1. Ugotavljanje poslovnih razlogov skozi sodno prakso

Kot je bilo predhodno že pojasnjeno, poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi predstavlja ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali drug podoben vzrok delodajalca, zaradi katerega pri delodajalcu preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tako določen odpovedni razlog naj bi delodajalcu omogočil, da lahko organizacijo delovnih in poslovnih procesov hitro prilagodi tržnim in gospodarskih razmeram ter ohranja konkurenčnost. Z uveljavitvijo novega ZDR-1 je bil narejen nov korak dalje, s tem, ko so bili skrajšani minimalni odpovedni roki, ki jih je delodajalec dolžan upoštevati v primeru odpovedovanja pogodb o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ter višine odpravnin, ki jih je v takem primeru dolžan plačati.

Glede na široko zakonsko opredelitev tega odpovednega razloga lahko poslovni razlog v praksi predstavlja veliko različnih situacij. Upoštevaje navedeno in dejstvo, da poslovni razlog v spreminjajočih se, tržnih razmerah verjetno postaja najbolj uporabljan razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, sva v nadaljevanju povzeli nekaj sodnih odločb, ki bralcu omogočajo jasnejši odgovor na vprašanje, kaj predstavlja utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

V zadevi pod opr. št. VIII Ips 69/2013 je sodišče prve stopnje kot nezakonito razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga, nato pa na podlagi 118. člena ZDR pogodbo razvezalo z dnem izdaje sodbe. Toženi stranki je naložilo priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od njegovega prenehanja do 11. 6. 2012 in plačilo odškodnine. Delno je denarne zahtevke tožnika zavrnilo. Ugotovilo je, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu vodje sektorja za preprečevanje pranja denarja, ki ga je tožena stranka ukinila, kot tudi obe delovni mesti v tem sektorju. Vendar pa je presodilo, da je bila odpoved nezakonita zato, ker tožena stranka ni ravnala v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR, ker ni preverila, ali je tožnika mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji na drugih delih. Tožena stranka je ob ukinitvi sektorja ustanovila novo delovno mesto pooblaščenca za preprečevanje pranja denarja, na katerem je zaposlila drugo delavko. Po presoji sodišča je šlo za identično delovno mesto, za katero je imel pogodbo o zaposlitvi sklenjeno tožnik.

Sodišče druge stopnje je po opravljeni pritožbeni obravnavi pritožbo tožnika zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da ukinitev sektorja za preprečevanje pranja denarja z dvema zaposlenima ter na novo ustanovitev enega delovnega mesta pooblaščenca za preprečevanje pranja denarja ne more predstavljati poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zmotno in v nasprotju z izvedenimi dokazi je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zmotna in protispisna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o identičnosti delovnega mesta, za katerega je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi, in novoustanovljenega delovnega mesta. Ni nezakonito, če se delodajalec odloči, da bo novo delovno mesto ponudil delavki, ki sicer ni opravljala dela na nobenem od delovnih mest, ki sta se združili v novo delovno mesto, temveč na nekem tretjem delovnem mestu, ki je bilo ob isti reorganizaciji prav tako ukinjeno, tej delavki pa brez njenega soglasja pogodbe o zaposlitvi ni mogla odpovedati. Neutemeljena in protispisna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti iz tretjega odstavka 88. člena ZDR.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je materialno pravno zmotna utemeljitev sodišča, da je zaradi ukinitve dveh delovnih mest prenehala potreba po opravljanju dela iz obeh pogodb o zaposlitvi, in v zvezi s tem izpodbijana sodba tudi nima zadostnih in argumentiranih dejstev, da bi se lahko preizkusila. Sodišče je spregledalo, da gre za (novo ustanovljeno) delovno mesto pooblaščenca za preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, ki ga kot obveznega določa Zakon o izvajanju ukrepov na področju preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, tožnik pa izpolnjuje vse predpisane pogoje za opravljanje tega dela. Ker je pooblaščenec obvezen po zakonu, ni mogoče ukiniti delovnega mesta, v okviru katerega se opravlja to funkcijo. Tožnik je to delo opravljal v okviru delovnega mesta vodje sektorja za preprečevanje pranja denarja, ki je bilo le preimenovano v delovno mesto pooblaščenca za preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma. Niso pa prenehale potrebe po opravljanju dela pooblaščenca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi tožnika. Ugotovitev sodišča o razliki med (ukinjenim) delovnim mestom vodje sektorja in (novoustanovljenim) delovnim mestom pooblaščenca je v nasprotju z listinsko dokumentacijo v spisu in zapisniki. V zvezi s tem je tožnik predlagal zaslišanje priče J. M., vendar ne sodišče prve ne sodišče druge stopnje tega dokaza ni izvedlo. Pri zavrnitvi tega dokaza je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določbe ZPP, saj je tožnik pravočasno in v skladu z določbo 286. b člena ZPP grajal relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Nejasne oziroma med seboj v nasprotju so navedbe v izpodbijani sodbi glede časa ukinitve delovnega mesta. Sklep o ukinitvi delovnega mesta tožnika je bil sprejet 17. 10. 2011 in je stopil v veljavo s 1. 11. 2011, sklep o imenovanju pooblaščenca je bil sprejet šele 1. 12. 2011, tožniku pa je bila redna odpoved vročena šele 6. 1. 2012. Pomanjkljiva je sodba tudi v zvezi z dejstvom, da tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti iz tretjega odstavka 88. člena ZDR. Tožnik je kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi navajal tudi diskriminacijo, v zvezi s katero se sodišče druge stopnje sploh ni opredelilo. Sodišče druge stopnje je svojo sodbo oprlo tudi na dokaz z izpovedbo priče E. K., ki je sodelovala v postopku mediacije kot pooblaščenka tožene stranke, zaradi česar je nedvomno podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

*Vrhovno sodišče RS je odločilo, da revizija tožnika ni utemeljena. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Izpodbijana sodba ima obrazložitev in se opredeli do pritožbenih navedb glede domnevnih pomanjkljivosti pri ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi na podlagi tretjega odstavka 88. člena ZDR. Prav tako se opredeli do zgolj navržene pritožbene navedbe o tem, da „se poraja utemeljeno vprašanje o diskriminaciji tožnika“. Pri čemer med postopkom tožnik ni navajal konkretnih dejstev, ki bi opravičevale domnevo o neenakem obravnavanju tožnika na podlagi kakšne od njegovih osebnih okoliščin, temveč je svoj „dvom“ utemeljeval z izbiro druge delavke na novoustanovljeno delovno mesto, do česar pa se izpodbijana sodba jasno opredeli. Izpodbijana sodba ima obrazložitev tudi glede vpliva časa ukinitve tožnikovega delovnega mesta na domnevno nezakonitost odpovedi. Izpodbijana sodba nima formalnih pomanjkljivosti in zato ni obremenjena z zatrjevanimi kršitvami iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča pa pomeni uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tudi glede zatrjevane kršitve zaradi zavrnitve dokaza z zaslišanjem priče J. M. ima izpodbijana sodba obširno in pravilno obrazložitev. Njeno zaslišanje je tožnik predlagal prepozno in tudi ni bilo potrebno. Predvsem pa se tožnik ne more uspešno sklicevati na to, da je to zatrjevano kršitev uveljavljal skladno z določbo prvega odstavka 286. b člena ZPP. V zapisniku glavne obravnave z dne 11. 6. 2012 je navedeno le: „Uveljavljamo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 286. b členu ZPP.“ Nič o tem, katero kršitev in s čim naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo. Domnevne kršitve zaradi zaslišanja priče E. K. pa tožnik v reviziji prav tako ne opredeli, predvsem pa njenemu zaslišanju pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjal in tudi v postopku (na obravnavi) pred sodiščem druge stopnje izvedbi tega dokaza ni ugovarjal. Neutemeljene so revizijske navedbe, da je delovno mesto pooblaščenca za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma obvezno delovno mesto po ZPPDFT, zato delovnega mesta, v okviru katerega se ta funkcija opravlja, ni mogoče ukiniti. ZPPDFT določa le, da morajo organizacije za posamezne naloge odkrivanja in preprečevanja pranja denarja in financiranja terorizma, ki so določene v tem zakonu in predpisih, sprejetih na njegovi podlagi, imenovati pooblaščenca in enega ali več njegovih namestnikov (prvi odstavek 40. člena), ne pa tudi, da morajo za opravljanje teh nalog obvezno imeti posebno delovno mesto. Zagotoviti mora le, da delo pooblaščenca opravlja oseba, ki je zaposlena na delovnem mestu, ki je v organizaciji sistemizirano na tako visokem položaju, da osebi omogoča hitro, kakovostno in pravočasno izvajanje nalog, predpisanih v tem zakonu in predpisih, izdanih na njegovi podlagi (prva točka prvega odstavka 41. člena). Taka ureditev ne preprečuje toženi stranki, da sistemizira samostojno delovno mesto pooblaščenca, pa tudi ne, da tako delovno mesto ukine in naloge pooblaščenca poveri osebi, zaposleni na drugem delovnem mestu, ali da delovno mesto organizacijsko in vsebinsko oblikuje drugače. Gre za dve ločeni vprašanji. Eno je izpolnjevanje obveznosti po ZPPDFT v zvezi z odkrivanjem in preprečevanjem pranja denarja in financiranja terorizma. Drugo, kar je za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi relevantno, pa je vprašanje, ali je podan zatrjevani (organizacijski) poslovni razlog za odpoved. Iz dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje (točki 8. in 9. obrazložitve) nedvomno izhaja, da je pri toženi stranki prišlo do organizacijskih sprememb, ki so v primeru tožnika pomenile ukinitev sektorja, katerega vodja je bil, in obeh delovnih mest v tem sektorju. Naloge, ki sta jih tožnik in sodelavka opravljala kot pooblaščenec za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma ter njegov namestnik (strokovni sodelavec), so se združile v novo, samostojno delovno mesto pooblaščenca za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma. Taka organizacijska sprememba pomeni tudi, da ni mogoče govoriti o identičnost prejšnjega tožnikovega delovnega mesta in novoustanovljenega delovnega mesta pooblaščenca, ki opravlja tudi naloge, ki jih je prej opravljala tožnikova sodelavka na delovnem mestu strokovnega sodelavca (točka 10 obrazložitve izpodbijane sodbe). Na podlagi takih dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano, je sodišče druge stopnje utemeljeno presodilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga in tudi prenehanje potreb po delu tožnika pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Dejstvo, da se naloge pooblaščenca še vedno opravljajo (in se morajo opravljati) na drugem delovnem mestu, na zakonitost odpovedi ne vpliva. Neutemeljene so tožnikove navedbe, da je imel čas ukinitve njegovega delovnega mesta, vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi in čas zaposlitve H. T. na novo ustanov- ljenem delovnem mestu kakršen koli vpliv na zakonitost odpovedi. Po dejanskih ugotovitvah sodišča druge stopnje je bil sklep o ukinitvi tožnikovega delovnega mesta sprejet 17. 10. 2011, z učinkovanjem s 1. 11. 2011, s tem dnem pa je bila H.T. ponujena zaposlitev na novo ustanovljenem delovnem mestu. Po 1. 11. 2011 tako ni bilo podlage za prepričanje tožnika, da njegovo delovno mesto ni bilo ukinjeno, predvsem pa ne za prepričanje, da je lahko opravljal delo na novo ustanovljenem delovnem mestu. Revizijske navedbe o tem, da tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti iz tretjega odstavka 88. člena ZDR, so pomanjkljive, saj tožnik ne navaja ničesar, kar bi kazalo na to, da je tožena stranka imela prosta ustrezna delovna mesta za tožnika in katera bi to lahko bila. Vztrajanje tožnika, da bi to lahko bilo le delovno mesto pooblaščenca za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, pa je neutemeljeno iz jasnih in prepričljivih razlogov izpodbijane sodbe (točke 11.,12. in 14), s katerimi se revizijsko sodišče strinja. Ker revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).*

Zgornja sodna odločba prikazuje, da lahko utemeljen poslovni razlog v praksi predstavlja tudi situacija, v kateri pri delodajalcu zaradi organizacijskih razlogov sicer ne preneha potreba po opravljanju določenega dela, vendar pa preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji.

V zadevi pod opr. št. VIII Ips 96/2013 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ter posledično tudi reinte- gracijske in reparacijske zahtevke. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo odškodnine za nematerialno škodo, zahtevek za plačilo razlike v plači od januarja 2007 do marca 2010 in za vplačila v program prostovoljnega pokojninskega zavarovanja. Ugodilo je denarnemu zahtevku tožnice za plačilo 792 evrov. Ugotovilo je, da je bilo delovno mesto tožnice ukinjeno in ta organizacijski razlog ni bil zlorabljen. Tožena stranka je izpolnila obveznost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR, za zasedbo delovnega mesta, na katerem je tožena stranka zaposlila S. P., pa tožnica ni izpolnjevala pogojev. Sodišče ni ugotovilo elementov za odškodnino zaradi mobinga oziroma trpinčenja tožnice s strani tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je nepravilen zaključek sodišča druge stopnje, da predstavljajo pritožbeno novoto navedbe tožnice o nepravilnostih pri sprejemanju pravilnika o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. V izpodbijani sodbi ni nobenega pojasnila o pritožbenih navedbah tožnice o tem, da sodišče sploh ni ugotavljalo ekonomskega razloga redne odpovedi. Prav tako se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pomembnih pritožbenih navedb o ravnanjih tožene stranke, zaradi katerih je odškodninsko odgovorna. Pritožbeno sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo določila 8. člena ZDR, s katerim je predpisan postopek sprejemanja splošnega akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest. Sprememba akta z ukinitvijo tožničinega delovnega mesta je bila sprejeta šele 7. 7. 2010, kar je po redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka bi morala izkazati obstoj ekonomskega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki ga je navedla v odpovedi. Tožena stranka ni izkazala, da je preverila vse možnosti za ohranitev zaposlitve tožnici. Tožnica je uveljavljala tudi napačno uporabo materialnega prava v povezavi z mobingom oziroma trpinčenjem na delovnem mestu. Predvsem nobeno sodišče ni upoštevalo temeljnega načela oziroma dokaznega standarda obrnjenega dokaznega bremena iz 6. a člena ZDR. Tožnica je podala zadostno in konkretno trditveno in dokazno podlago, da se je mobing nad njo izvajal. Tožena stranka je ravnala tudi v nasprotju z določbami prvega odstavka 45. člena in 46. členom ZDR. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Vrhovno sodišče RS je odločilo, da revizija ni utemeljena. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

Tožnica vlaga revizijo zoper pravnomočno sodbo v celoti. V delu, ki se nanaša na plačilo razlike v plači v višini 3.609,72 evra, gre za samostojen zahtevek za plačilo razlike v plači v času, ko je delovno razmerje še obstajalo. Odločitev o tem zahtevku ni odvisna od odločitve o zahtevku za ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tudi pravna vprašanja za odločitev niso skupna (peti odstavek 367. člena ZPP). Ker vrednost zahtevka v tem delu ne dosega revizijskega minimuma, je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen v zvezi s 374. členom ZPP).

Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Izpodbijana sodba ima obrazložitev tako glede veljavnosti sklepa o ukinitvi tožničinega delovnega mesta kot o razlogu za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V pretežnem delu se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, izrecno pa se ob tem opredeli tudi do pritožbenih navedb tožnice v zvezi s tem in jih kot neutemeljene zavrne. Zato ne gre niti za absolutno bistveno kršitev iz 14. oziroma 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti ne za relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP.

Revizijske navedbe v zvezi s temi vprašanji pomenijo predvsem poskus uveljavljanja nedovoljenega revizijskega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). To velja še posebej tudi za nestrinjanje tožnice z razlogi za zavrnitev zahtevka za nepremoženjsko škodo zaradi mobinga oziroma trpinčenja. Tudi materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Poslovni razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, je bila ukinitev njenega delovnega mesta. Drugače kot velja v javnem sektorju (tretji odstavek 155. člena Zakona o javnih uslužbencih), predhodna sprememba akta o sistemi- zaciji delovnih mest ni podlaga oziroma pogoj za ugotovitev tega razloga za prenehanja delovnega razmerja delavca. Veljavno podlago predstavlja že odločitev pristojnega organa delodajalca, da se določeno delovno mesto ukine. Taka odločitev ni splošni akt, ki bi ga morala na primer uprava družbe sprejemati kot takega, splošni akt o sistemizaciji delovnih mest se lahko spremeni tudi kasneje. Tako je bilo tudi v obravnavanem primeru: v skladu s sklepom poslovodstva družbe z dne 25. 5. 2010 je bil 7. 7. 2010 spremenjen tudi pravilnik o organizaciji dela in sistemizaciji delovnih mest in vrst dela družbe A., d. o. o. (tožena stranka). ZDR v 8. členu nalaga delodajalcu obveznost, da predloge splošnih aktov, s katerimi določa organizacijo dela ali določa obveznosti, ki jih morajo delavci poznati zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti, pred sprejemom posreduje v mnenje sindikatom pri delodajalcu. Tožnica se sklicuje na kršitev te zakonske določbe s predpostavko, da je sklep poslovodstva z dne 25. 5. 2010 tak splošni akt.

*Tudi če bi bil, bi morala tožnica najmanj zatrjevati, da je pri toženi stranki sindikat sploh bil organiziran. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je upoštevalo tudi sodišče druge stopnje izhaja, da je bil odpovedni razlog „poslovni razlog organi- zacijske narave“, in, da je tožena stranka obstoj tega in takega razloga dokazala. Motiv za organizacijske spremembe je lahko tudi ekonomske narave (znižanje stroškov, slabši poslovni rezultati, ipd.), vendar to ne pomeni, da gre za kakšen drug (poslovni) razlog. Neposredna podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici je bila ukinitev njenega delovnega mesta, torej organizacijska sprememba pri toženi stranki. Revizija je neutemeljena, če zatrjuje, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo določbe tretjega odstavka 88. člena ZDR, ampak podaja samo opredelitve glede dejstev , ki jih je „subsumiralo pod določbe 90. člena ZDR“. Sodišče druge stopnje se na določbo tretjega odstavka 90. člena ZDR sklicuje le glede opredelitve ustreznega dela, sicer pa se obširno opredeli tudi do navedb tožnice o možnosti njene zaposlitve na delovnem mestu strokovnjaka za operativno podporo prodaji in poslovanju – to je na delovnem mestu, ki ga kot edinega možnega navaja tudi še v reviziji. Dejanske ugotovitve sodišča pa so v tem delu jasne. Tožnica ne izpolnjuje že temeljnega pogoja za zasedbo tega delovnega mesta, to je ustrezne smeri zahtevane strokovne izobrazbe. Tako v določbi 6. člena ZDR (šesti odstavek) kot v določbi 45. člena ZDR (drugi odstavek) je določen znižan dokazni standard (opravičenost, izkazanost domneve z navedbo ustreznih dejstev) in uvedeno pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu. Enaka pravila veljajo tudi v primeru zatrjevanega trpinčenja na delovnem mestu po četrtem odstavku 6. a člena ZDR. Sodišči teh pravil nista kršili, saj nista presodili, da tožnica ni dokazala trpinčenja na delovnem mestu, temveč sta ugotovili, da je tožena stranka dokazala, da ni šlo za trpinčenje na delovnem mestu. Ali z drugimi besedami, da so se tožničine domneve o prepovedanem trpinčenju na delovnem mestu s strani tožene stranke, predpostavljenih ali sodelavcev, izkazale za neutemeljene. Ugotovitve in dokazna ocena sodišč prve in druge stopnje, da tožnica ni bila žrtev trpinčenja na delovnem mestu („mobinga“), so dejanske ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijske navedbe o nestrinjanju z ugotovljenim dejanskim stanjem pomenijo le uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga in jih zato ni mogoče upoštevati. Ker revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilna, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP). Izrek o stroških temelji na določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1).*

Omenjena sodna praksa prikazuje stališče sodišča, da sprememba splošnega akta delodajalca ni odločilna za obstoj poslovnega razloga.

V zadevi pod opr. št. VIII Ips 275/2012 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožnici podala tožena stranka dne 2. 10. 2009. Hkrati je zavrnilo zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja od 23. 4. 2010 dalje in za vrnitev tožnice na delo, pa tudi podredni zahtevek za plačilo 23.400 evrov.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo o zakonitosti sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je potreba po tožničinem delu načrtovano prenehala med njenim odpovednim rokom zaradi v naprej predvidenega začetka avtomatičnega evidentiranja delovnega časa zaposlenih s 1. 11. 2009 in predvidene prerazporeditve preostalih tožničinih del na druge sodelavke.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče zmotno presodilo, da je bila sporna odpoved zakonita, čeprav ob njeni podaji dne 2. 10. 2009 potreba po tožničinem delu še sploh ni prenehala. Poleg tega je zmotno presodilo, da je kdajkoli prenehala potreba po tožničinem delu, saj je še pred prenehanjem njenega delovnega razmerja tožena stranka za njeno delovno mesto računovodkinje sklenila pogodbo o zaposlitvi s S. R. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo, da pri toženi stranki ni bilo možnosti za ponudbo druge zaposlitve tožnici, saj bi morala tožena stranka zaposlitev na delovnem mestu knjigovodje namesto A. J. ponuditi njej, pa četudi le za določen čas. Sicer pa je navedena delavka ostala zaposlena pri toženi stranki vse do kasnejšega prenosa celotnega oddelka v matično družbo T., v kateri je tudi nadaljevala delo. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da naj bi za odpoved obstajal ekonomski poslovni razlog (negativni poslovni izid). Poleg tega je ugotovitev sodišča, da naj bi prenehala potreba po delu, ki ga je opravljala tožnica, protispisna, saj je tožena stranka po zaposlovanju študentk s 1. 2. 2010 v oddelku na delovnem mestu knjigovodje dodatno zaposlila A. J., s 1. 4. 2010 pa je s S. R., ki je tudi delala kot knjigovodja, ponovno sklenila pogodbo o zaposlitvi za tožničino delovno mesto računovodje. Takšno prerazporejanje del in zaposlo- vanje pomeni zlorabo instituta o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga. Sodba sodišča druge stopnje tudi nima razlogov o pritožbenih navedbah, da tožena stranka ni dokazala, da starost tožnice ni bila razlog za odpoved, ki je bila tožnici podana vsega 16 dni pred njenim 53. rojstnim dnem, ko bi postala na podlagi prvega odstavka 114. člena ZDR zaščitena pred odpovedjo brez njenega soglasja. Navedeno dejstvo ob hkratni ugotovitvi, da je bila tožnici sporna odpoved podana še pred dejansko uvedbo avtomatskega evidentiranja delovnega časa in dejstvu, da tožena stranka tožnici ni ponudila zaposlitve na drugem delovnem mestu knjigovodje, za katero je sklenila pogodbo o zaposlitvi z A. J., pa tudi ne pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto v logistiki, ki je bilo kot prosto objavljeno v septembru 2010, dokazuje utemeljenost očitkov o diskriminatorni odpovedi. Tožena stranka je v odgovoru navajala, da poskuša revizija dokazati, da je bilo dejansko stanje glede obstoja utemeljenega poslovnega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno, kar ni dovoljen revizijski razlog. Predlaga zavrnitev revizije.

Vrhovno sodišče RS je odločilo, da revizija ni utemeljena. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tako sodba sodišča prve stopnje kot sodba sodišča druge stopnje imata razloge o odločilnih dejstvih in v njima ni nasprotij, zaradi katerih se ne bi mogli preizkusiti. Razlogi sodbe ne nasprotujejo listinam v spisu. Sodišče druge stopnje je vsaj posredno odgovorilo na pritožbene navedbe, ko je ugotovilo, da je bil neposredni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici dejansko organizacijske narave v posledici avtomatizacije spremljanja delovnega časa delavcev in zaostrenih gospodarskih (tudi ekonomskih) razmer. Ob presoji, da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi zakonito odpovedana zaradi načrtovanega in tudi realiziranega avtomatskega evidentiranja delovnega časa zaposlenih še pred potekom tožničinega odpovednega roka, kar je bistveno vplivalo na obseg dela na tožničinem delovnem mestu, je v bistvu ugotovilo, da je bil podan realni poslovni razlog in da tožnici pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana zaradi prepovedane diskriminacije. Tako v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane.

Sodišče je sprejelo izpodbijano sodbo na podlagi naslednjih dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano: Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu računovodje, s tem da je dejansko opravljala le obračunavanje in izplačevanje plač (za ta namen je tudi spremljala in ugotavljala prisotnost delavcev na delu) in druga dela po navodilih nadrejenih (zlasti izdajanje računov), ostala računovodska dela pa je opravljala druga delavka, to je A. Š. Zaradi zaostrovanje tržnih in finančnih razmer je tožena stranka pristopila k optimizaciji poslovanja v režijskih službah in v tem smislu sklenila s 1. 11. 2009 uvesti avtomatsko spremljanje delovnega časa zaposlenih in s tem zmanjšati obseg dela na tožničinem delovnem mestu (odprava ročnega vodenja delovnega časa za potrebe obračuna plač), delno pa je preostala dela razporedila na druge izvajalce.

Zaradi časovne uskladitve potreb po tožničinem delu je tožnici že 2. 10. 2009 podala sporno odpoved pogodbe o zaposlitvi s 45-dnevnim odpovednim rokom, tako da bi po njenih predvidevanjih tožnici delovno razmerje prenehalo v sredini meseca novembra 2009. Tožnica je takoj po prejemu odpovedi šla na bolniški dopust, tako da je tožničino delo, ker sistem avtomatskega spremljanja delovnega časa v mesecu oktobru 2009 še ni deloval, delno prevzela tožničina sodelavka A. Š., za enostavnejša administrativna dela je tožena stranka začasno angažirala dve študentki, del tožničinih nalog pa je prevzela knjigovodkinja S. R. Avtomatizirano spremljanje delovnega časa zaposlenih je bilo pri toženi stranki dejansko uvedeno s 1. 11. 2009, tožnici pa delovno razmerje ni prenehalo s potekom 45-dnevnega odpovednega roka sredi novembra tega leta, temveč zaradi neprekinjenega bolniškega dopusta šele z 22. 4. 2010. Tožničino delo v zvezi z izstavljanjem računov je bilo preneseno na delavko N. K., ki je delala v logistiki. S 1. 2. 2010 se je na oddelku za določen čas do 31. 8. 2010 formalno na delovnem mestu knjigovodje zaposlila A. J. (prezaposlitev iz proizvodnje), ki pa je v glavnem nudila administrativno pomoč sodelavkam. Glede na navedene dejanske ugotovitve, da se je časovna potreba po tožničinem delu z uvedbo avtomatskega spremljanja delovnega časa zaposlenih zmanjšala, preostalo delo, ki ga je opravljala tožnica, pa je bilo preneseno na druge delavke, je sodišče utemeljeno ugotovilo, da je prenehala potreba po tožničinem dotedanjem delu, tako da je bil podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu prve alineje prvega odstavka in drugega odstavka 88. člena ZDR. Utemeljeno sodišče ugotavlja, da ima delodajalec pravico načrtovati spremembe delovnega procesa in s tem v zvezi načrtovati potrebe po delu delavcev in da lahko s tem v zvezi tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga časovno usklajuje v tem smislu, da upoštevaje odpovedni rok delavcu preneha delovno razmerje sočasno z dejanskim prenehanjem potreb po njegovem delu. Glede na to sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila nezakonita že zato, ker je bila podana že z 2. 10. 2009, čeprav je bilo avtomatizirano spremljanje delovnega časa zaposlenih uvedeno šele s 1. 11. 2009, saj je tožena stranka ob podaji odpovedi utemeljeno računala na tožničin 45-dnevni odpovedni rok. Tožena stranka je tako dokazala, da je bila tožnici dne 2. 10. 2009 odpoved podana glede na načrtovane in potem tudi realizirane spremembe v delovnem procesu, ne pa zaradi časovnega prehitevanja izpolnitve tožničinega starostnega pogoja za zaščito pred odpovedjo in s tem povezanih diskriminatornih razlogov. Dejstvo, da je bilo treba celotno tožničino delo že v mesecu oktobru 2009 razdeliti med druge delavke in takrat celo začasno angažirati študentke, na presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva, saj je bilo to potrebno iz razloga na tožničini strani – nenadna odsotnost z dela zaradi bolezni. Prav tako na zakonitost odpovedi ne vpliva dejstvo, da je tožena stranka v oddelku s 1. 2. 2010 za določen čas zaposlila A. J. in da je po tem v mesecu aprilu 2010 ponovno prišlo do prezaposlitve nekaterih delavk v oddelku. Pravilno sodišče ugotavlja, da so za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga odločilna razmerja ob sami odpovedi in da tožena stranka zaposlitve za določen čas na drugem delovnem mestu, kot v smislu določb tretjega odstavka 90. člena ZDR neustrezne zaposlitve, ob sporni odpovedi tudi sicer ne bi bila dolžna ponuditi tožnici. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Iz citirane sodne prakse izhaja, da so poslovne oziroma organizacijske odločitve v pristojnosti delodajalca in da so za presojo zakonitosti odpovedi odločilna razmerja ob sami odpovedi. Poslovni razlog lahko predstavlja tudi avtomatizacija posameznih delovnih procesov oziroma delovnih nalog.

V zadevi opr. št. VIII Ips 194/2014 glede nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je najprej sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi in za priznanje vseh pravic iz pogodbe o zaposlitvi od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo. Ugotovilo je, da je tožena stranka do aprila 2013 dosegla le 83 odstotkov planiranih prihodkov za to obdobje, da ni bila dosežena pričakovana marža, slabi finančni rezultati pa so imeli za posledico odločitev o zmanjšanju števila zaposlenih na delovnem mestu revizor informacijskih sistemov, saj napoved tudi za naprej ni bila dobra, ker ni bilo naročil. Tožnikovo delo, kar ga je ostalo, je prevzel drug delavec, ki je opravljal enako delo; novih delavcev tožena stranka ni zaposlila.

Sodbo sodišča prve stopnje je nato potrdilo tudi drugostopenjsko sodišče in zavrnilo tožnikovo pritožbo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da revizija ni utemeljena in glede uporabe materialnega prava izpostavilo: »Materialno pravo ni zmotno uporabljeno. Po prvi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS št. 21/2013) je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano izhaja, da je imel tožnik od 1. 10. 2009 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto revizor informacijskih sistemov, da poslovni plan v prvih treh mesecih leta 2013 ni bil izpolnjen, da načrtovana marža ni bila dosežena, da je bilo v tem obdobju doseženih le približno 70% planiranih prihodkov, da se je po pregledu rezultatov in potreb v marcu 2013 tožena stranka odločila zmanjšati število izvajalcev na navedenem delovnem mestu z dveh na enega, da je tožniku zato 16. 4. 2013 odpovedala pogodbo o zaposlitvi, na delovnem mestu pa obdržala T.B., zaposlenega od 1. 1. 2013, ki je to delo opravljal še do 31. 5. 2013, nato pa je pododdelek revizije informacijskih sistemov ukinila. Glede na navedeno revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da je odpovedni razlog dokazan in da ni le navidezen. Za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi poslovnih rezultatov konec marca 2013 ni bistveno, kaj se je dogajalo pri toženi stranki v začetku leta 2013, ko je zaposlila T. B.; navsezadnje so bili rezultati tedaj drugačni. Ob koncu prvega tromesečja 2013 pa so bili neugodni in tudi prognoza je bila slaba, zaradi česar je tožena stranka dejansko in ne samo navidezno spremenila organizacijo dela ter zmanjšala število zaposlenih. Kasnejši dogodki, ko je 31. 5. 2013, po odpovedi pogodbe o zaposlitvi drugega revizorja informacijskih sistemov, tožena stranka sprejela sklep o ukinitvi pododdelka, obstoj odpovednega razloga samo potrjujejo.

Glede zaposlitve M. V. v eni od povezanih družb je stališče sodišča druge stopnje, da to samo po sebi ne more pomeniti zlorabe instituta odpovedi iz poslovnega razloga, pravilno; zakaj naj bi za zlorabo vendarle šlo, v reviziji ni pojasnjeno.

Neutemeljeno je tudi revizijsko zavzemanje za to, da bi moral preizkus, ali je delo dveh revizorjev še potrebno, zajeti daljše časovno obdobje, ker naj bi v določenem obdobju res bilo manj dela, da pa se to nadomesti že v naslednjem obdobju. Tožena stranka je namreč imela pravico, da se je že po krajšem obdobju slabših poslovnih rezultatov in slabi prognozi odločila za spremembe in zmanjšanje števila zaposlenih. Da bi se razmere po tem izboljšale in da bi se znova izkazala potreba po zaposlitvi, ni bilo ugotovljeno, zato tudi s tega vidika zlorabe ni zaznati.

Končno je neutemeljeno tudi revidentovo zavzemanje za to, da bi bilo smotrneje počakati na potek zaposlitve za določen čas T. B., kot pa odpustiti tožnika. V drugačnih okoliščinah bi bilo morda dejstvo, da je odpustila tožnika, namesto da bi počakala na potek določenega časa, lahko relevantno. Vendar pa v obravnavanem primeru ni. Čeprav sicer kasnejše dogajanje na zakonitost odpovedi nima ključnega vpliva, se je v tem primeru vendarle izkazalo, da je v nadaljevanju odpadla potreba po zaposlitvi tudi drugega revizorja, saj ga tožena stranka po tem, ko je odpovedal pogodbo o zaposlitvi, ni nadomestila, ampak je pododdelek celo ukinila.«

Nadalje je v zadevi opr. št. Pdp 1664/2014 sodišče prve stopnje v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 1. 2014, ki jo je podala tožena stranka, nezakonita in jo je razveljavilo.

Tožena stranka je zoper I. točko izreka in zoper odločitev o pravdnih stroških (III. točka izreka) vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov.

Sodišče druge stopnje je pritožbi ugodilo in v zadevi opr. št. Pdp 1664/2014 izpostavilo: »Iz dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 2. 1. 2014 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A2) na podlagi prvega odstavka 82. člena v povezavi s 1. alinejo prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Iz te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delo na delovnem mestu operativni vodja (kar je sicer razvidno tudi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 4. 2013 - A1). Tožena stranka v pritožbi pravilno opozarja, da je tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podala tako iz ekonomskega kot tudi iz organizacijskega razloga. Iz obrazložitve te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi namreč izhaja, da tožena stranka v letu 2013 ni uspela realizirati poslovne ideje zdravljenja libijskih pacientov v zdravstvenih ustanovah v RS, kar je bila njena glavna dejavnost in cilj. Iz te obrazložitve nadalje izhaja, da tožena stranka tudi v prihodnje tožniku ne bo mogla več zagotavljati dela zaradi nerealizacije cilja, zaradi katerega je bila ustanovljena. Poleg tega pa je iz obrazložitve te redne odpovedi razvidno, da je direktor tožene stranke sprejel sklep oz. pravilnik o sistemizaciji delovnih mest, s katerim se ukinja tožnikovo delovno mesto operativni vodja. V nadaljevanju je še navedeno, da je zaradi organizacijskih oz. ekonomskih razlogov na strani tožene stranke prenehala potreba po delu na delovnem mestu operativni vodja, za katerega je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi, pod pogoji, določenimi v pogodbi o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem postopku ugotovilo, da je tožena stranka tožnikovo delovno mesto operativni vodja dejansko ukinila in da so s tem prenehale potrebe po delu na tem delovnem mestu. V nadaljevanju pa je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi iz ekonomskega razloga, pri čemer je na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da držijo navedbe v odpovedi pogodbe o zaposlitvi o tem ekonomskem razlogu (torej o nerealizaciji ključnega cilja oz. poslovne ideje zdravljenja libijskih pacientov v RS). Iz tega razloga je sodišče prve stopnje štelo, da tožena stranka ekonomskega razloga ni dokazala, v posledici česar je zaključilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Prva alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1 določa, da je poslovni razlog, ki predstavlja razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Omenjena določba ZDR-1 ne preprečuje delodajalcu, da bi delavcu podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga iz različnih razlogov, navedenih v 1. alineji člena 89/1 ZDR-1. Prav do takšne situacije pa je prišlo v konkretnem primeru, saj je tožena stranka tožniku redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga podala tako zaradi ukinitve njegovega delovnega mesta (kar po svoji naravi predstavlja organizacijski razlog) kot tudi zaradi ekonomskega razloga (nerealizacija poslovne ideje zdravljenja libijskih pacientov v zdravstvenih ustanovah v RS). Ob ugotovitvi, da je bilo tožnikovo delovno mesto operativni vodja dejansko ukinjeno (ni šlo za fiktivno ukinitev delovnega mesta), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že ta razlog zadosten pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji člena 89/1 ZDR-1. Ker je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega razloga za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bil organizacijske narave, ni odločilnega pomena za presojo zakonitosti te odpovedi dejstvo, da (po ugotovitvi sodišča prve stopnje) tožena stranka ni dokazala še ekonomskega razloga za to odpoved. Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zavrnilo, za kar je imelo podlago v 5. alineji 358. člena ZPP.«

Iz navedene sodne odločbe tako izhaja, da v primeru, ko delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zatrjuje tako organizacijski kot tudi ekonomski razlog, za zakonitost podane odpovedi zadostuje, da uspe dokazati utemeljenost le enega izmed navedenih odpovednih razlogov.

Glede obsega sodne presoje utemeljenosti poslovnega razloga je v zadevi opr. št. Pdp 1376/2014 sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo in sklepom odpravilo odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 2. 12. 2013, s katero je tožena stranka tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 4. 9. 2009.

Tožena stranka se je zoper ugodilni del sodbe pritožila iz vseh pritožbenih razlogov.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo, v obrazložitvi pa izpostavilo: »V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožniku na podlagi 1. alineje 1. odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, če delodajalec dokaže, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi resen in utemeljen (2. odstavek 89. člena ZDR-1). V primeru poslovnega razloga mora delodajalec dokazati, da je zaradi ekonomskih, organi- zacijskih, tehnoloških, strukturnih in podobnih razlogov na njegovi strani prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa velja, da organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja ostajajo v avtonomni sferi delodajalca. Sodišče ne presoja, ali je sprememba v organizaciji družbe potrebna ali smotrna, saj lahko preverja le, ali ni morda le navidezna.

V odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 12. 2013 je tožena stranka navedla, da je novembra 2013 opravila pregled poslovanja in se odločila za reorganizacijo in racionalizacijo poslovanja. Ob inventuri oktobra 2013 so bili ugotovljeni visoki inventurni manki in da je bilo posledično poslovanje tožene stranke v letu 2012/2013 slabše od pričakovanega, glede na opravljene investicije. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala, da je prišlo do upada prometa glede na predhodno leto, kar je ekonomski razlog za izvedbo organizacijskih ukrepov, pri čemer se je oprlo na prepričljive izpovedi prič A.A., zaposlene pri toženi stranki kot področni vodja, in B.B., ki je bila pri toženi stranki odgovorna za kadre v Sloveniji, ki sta izpovedali, da so se v okviru reorganizacije novembra 2013 odločili za zmanjševanje števila zaposlenih, kar potrjuje tudi sklep o reorganizaciji in zmanjšanju števila zaposlenih z dne 28. 11. 2013. Pri toženi stranki so zaradi reorganizacije v obdobju od decembra 2013 do februarja 2014 odpovedali pogodbo o zaposlitvi 19 zaposlenim, o čemer je tožena stranka predložila tudi listinsko dokumentacijo.

_Na podlagi izpovedi prič A.A. in B.B. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka v času podaje odpovedi ni na novo zaposlovala ter glede na rezultate prometa, negativno inventurno stanje ter upad prometa v celotni Republiki Sloveniji pravilno presodilo, da so pri toženi stranki obstajali ekonomski razlogi za izvedbo organizacijskih ukrepov. V obrazložitvi sodbe je tudi pravilno zapisalo, da glede na ustaljeno sodno prakso sodišče ne ugotavlja, ali je sprememba organizacije družbe potrebna in smotrna, temveč preverja le, ali ni morda navidezna, vendar tega dejansko ni upoštevalo pri odločitvi. Na eni strani je ugotovilo, da je prišlo pri toženi stranki do reorganizacije in posledično do prenehanja pogodb o zaposlitvi 19 zaposlenim, na drugi strani pa se je spustilo v presojo primernosti ukinitve tožnikovega delovnega mesta in ob ugotovitvi, da je bila poslovalnica na F. ulici v G., v kateri je tožnik delal kot vodja, med uspešnejšimi, zaključilo, da to „ne utemeljuje dodatno sprejetega organizacijskega razloga, to je ukinitve tožnikovega delovnega mesta“. Zaključilo je, da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je bil resnični razlog za prenehanje delovnega razmerja tožniku krivdni razlog. Svoj zaključek je oprlo zlasti na izpovedi prič A.A. in B.B., ki sta pojasnili, da je tožnik avgusta 2013 prejel pisni opomin glede nepravilnosti pri delu in da je bil na nepravilnosti predhodno tudi večkrat ustno opozorjen, zlasti na nepravilnosti pri izmenskem delu, saj je tožnik le redko opravljal delo v popoldanski izmeni, poleg tega pa podrejenim ni ustrezno posredoval potrebnih informacij in je imel problematične odnose z ostalimi zaposlenimi (težave v komunikaciji). Poleg tega je sodišče prve stopnje štelo, da tudi odreditev izrabe dopusta kaže na to, da so bile prav očitane nepravilnosti pri delu tožnika dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi._

Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev zmotno utemeljilo z dejstvom, da je bila poslovalnica tožnika med uspešnejšimi, zaradi česar ni bilo razloga, da bi bil tožnik izbran kot presežni delavec, saj ob upoštevanju stališč sodne prakse sodišče ne presoja primernosti odločitev delodajalca v zvezi z reorganizacijo kot poslovnih odločitev (in v povezavi s tem sodišče ne presoja, ali so obstajali utemeljeni razlogi za ukinitev posameznega delovnega mesta ali ne). Pri tem je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da se delodajalec lahko odloča za spremembe v organizaciji dela, četudi slabših poslovnih rezultatov (še) ni. Tožena stranka pa utemeljeno graja tudi zaključek, da je tožnik prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi izključno iz krivdnega razloga, glede na to, da mu je tožena stranka podala opozorilo pred odpovedjo. Četudi je tožena stranka vodila postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in je tožniku avgusta vročila opozorilo pred odpovedjo, to še ne pomeni, da je iz tega razloga kasneje podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga navidezna in zato nezakonita, zlasti ne zato, ker je bila pri toženi stranki dejansko izvedena reorganizacija v povezavi z ekonomskimi razlogi (kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje). Tudi dejstvo, da je tožena stranka tožniku v času odpovednega roka omogočila izrabo dopusta do konca odpovednega roka, samo po sebi ne kaže na neobstoj poslovnega razloga. Napačen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da reorganizacija, v okviru katere je bilo ukinjeno delovno mesto tožnika, ni bila utemeljena in da je bila le navidezna, kar je sodišče zaključilo predvsem na podlagi izpovedi prič A.A. in B.B., iz katerih izhaja, da so bile razlog za izbor tožnika kot presežnega delavca tudi nepravilnosti pri delu, ki jih tožnik tudi po opozorilu ni odpravil (nepravilno razporejanje lastnega delovnega časa in delovnega časa drugih zaposlenih ipd.). Priči sta izpovedali, da sta pri izbiri presežnih delavcev (19) upoštevali tudi njihov odnos do dela. Sodišče prve stopnje je spregledalo dejstvo, da sta C.C. in D.D. sprejela odločitev o reorganizaciji in šele v naslednji fazi sta v postopku sodelovali A.A. in B.B., ki sta morali konkretno reorganizacijo izvesti s tem, da sta opravili objektivni izbor presežnih delavcev, med njimi tudi tožnika.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje najmanj preuranjeno ugotovilo, da je tožena stranka izbrala tožnika kot presežnega delavca ravno zaradi očitanih nepravilnosti pri delu, katerih tudi po opozorilu ni odpravil. Glede na to, da sta priči A.A. in B.B. izpovedali, kako so bili izbrani presežni delavci, sta njuni izpovedbi ključni za odločitev v sporni zadevi. V kolikor je bil tožnik izbran kot presežni delavec na podlagi kriterijev (uspešnost dela) in so bili ti kriteriji objektivni ter so bili na podlagi teh kriterijev izbrani tudi ostali delavci, ki jim je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi, toženi stranki ni mogoče očitati, da je tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka sicer res ni bila dolžna oblikovati kriterijev za izbor delavcev, katerim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, glede na to, da ni šlo za odpoved večjemu številu zaposlenih, vendar pa je bila dolžna izvesti objektivno izbiro in se s tem izogniti očitani pristranski obravnavi delavcev (tako stališče je bilo zavzeto v podobnem primeru v sklepu Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 27/2014 z dne 2. 9. 2014).

Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, podani, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).«

2. Razlog nesposobnosti v praksi

V predhodnih poglavjih je bilo že pojasnjeno, da razlog nesposobnosti v skladu z zakonsko definicijo sestavljata dve različni situaciji:

• ko delavec ne dosega pričakovanih delovnih rezultatov, ker dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kakovostno (t.i. subjektivna nesposobnost);

• ko delavec ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakoni in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (t.i. objektivna nesposobnost).

V nadaljevanju je nekaj sodnih odločb, ki prikazujejo temeljne elemente, ki jih presoja sodišče pri obravnavanju zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.

V zadevi pod opr. št. VIII Ips 60/2010 je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 24. 4. 2009, naložilo toženi stranki, da tožnico vrne na delo, jo prijavi v socialno zavarovanje ter ji povrne stroške postopka. Razlogi za takšno odločitev so, da tožena stranka razen nedoseganja pričakovanih rezultatov v trimesečnem obdobju ni dokazala, da je do tega prišlo zaradi nepravočasnega, nestrokovnega in nekakovostnega dela tožnice (tudi ni bilo ugotovljeno, da je zaradi nedoseganja rezultatov prišlo do zastojev pri toženi stranki), ker je tožena stranka tožničino delo primerjala le v okviru delavk manjše skupine (skupine 22 delavk), čeprav bi zaradi objektivnosti primerjave morala primerjati vse delavke na delovnem mestu konfekcionarke, ker so bili nerealno določeni tudi pričakovani rezultati skupine, v kateri je bila opravljena primerjava, saj iz podatkov tabele storilnosti izhaja, da več kot 2/3 delavk ni doseglo pričakovanih rezultatov, in ker na zakonitost odpovedi ne more vplivati dejstvo, ki ga zatrjuje tožena stranka,, da je tožnica usposobljena za manjše število delovnih operacij od nekaterih drugih delavk (ki takšne storilnosti kot tožnica niso dosegle).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Takšno odločitev je utemeljilo z dvema razlogoma, in sicer da bi morala tožena stranka ob objektivno ugotovljenem dejstvu nedoseganja pričakovanih rezultatov ugotoviti, da tožnica dela ni opravljala pravočasno, strokovno in kakovostno (tudi ni bilo ugotovljeno, da bi zaradi tožničinega dela prišlo do kakršnih koli zastojev), obenem pa dejstvo, da je tožnica v prvem tromesečju 2009 dosegla le 84 % normativa, ne more predstavljati resnega razloga za odpoved, saj iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tega normativa v tožničini skupini ni doseglo kar 68 % delavk. Pri tem se je sodišče sklicalo na načelo, da je norma oziroma da so merila za merjenje rezultatov ustrezna le, če jih dosega vsaj 90 % delavcev. Če je takšno normo doseglo le 31 % delavk, to pomeni, da norma ni realna in da ne gre za utemeljen razlog za odpoved v skladu z drugim odstavkom 88. člena ZDR.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. V njej je uveljavljala bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodišča prve stopnje nejasni in v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožena stranka in ki jih sodišče sploh ni izvajalo oziroma jih je nepravilno ocenilo. V spisu so listine, ki dokazujejo, da tožnica ni dosegla pričakovanih delovnih rezultatov in da je svoje delo opravljala predvsem nepravočasno tudi zaradi nestrokovnega in nekakovostnega dela. Uveljavlja tudi kršitev 8. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje dokazov tožene stranke sploh ni izvajalo, gre pa tudi za kršitev sodišča druge stopnje, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Samo izvedenim zaslišanjem predlaganih prič tožene stranke in ogledom proizvodnje bi se lahko ugotovilo, kakšne so dejanske okoliščine, v katerih je bilo objektivno ugotovljeno neuspešno delo tožnice. Zavrnitev dokaznih predlogov tožene stranke in navedba, da ta sodišču ni predložila splošnih aktov, predstavlja skrajni formalizem, ki je nesprejemljiv. Šele z izvedbo dokazov bi se sodišče lahko prepričalo o organizaciji delovnega procesa in tega, kako je lahko prihajalo do zastojev v proizvodnji. Tožena stranka je vztrajala tudi na tem, da je podana kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v postopku na prvi stopnji, kar lahko predstavlja samostojni revizijski razlog, ki ga je že v pritožbi uveljavljala. Grajala je tudi zmotno uporabo materialnega prava, saj ni utemeljeno stališče, da bi ob nedoseganju pričakovanih delovnih rezultatov morala kumulativno dokazovati še obstoj treh pogojev za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, in sicer nepravočasnega, nestrokovnega in nekakovostnega dela tožnice. Zadošča nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov – to dejstvo je pri tožnici prav gotovo izhajalo iz nepravočasnega, nestrokovnega in nekakovostnega dela, saj bi sicer gotovo dosegala boljše rezultate. Toženi stranki nadalje ni bilo dovoljeno, da bi podrobneje dokazala razloge za slabe delovne rezultate tožnice. V zvezi s tem so neutemeljene tudi ugotovitve sodišča druge stopnje, da je v skladu s sodno prakso treba upoštevati, da normativov v skupini, kjer je delala tožnica, ni doseglo 68 % delavk - s tem je sodišče druge stopnje samo ugotavljalo dejansko stanje. Sklicevanje pritožbenega sodišča na ustrezen normativ, ki ga dosega vsaj 90 % delavk, je glede na organizacijo dela pri toženi stranki nesprejemljivo, saj ta normativ izhaja iz Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti, ki je prenehala veljati že leta 2006, obenem pa se nanaša izključno na plače. Pri toženi stranki je že pri doseženi 94 % normi delavka upravičena do individualne premije, pri dosegu 1 % več pa celo do skupinske premije. To kaže na neutemeljeno stališče sodišča druge stopnje.

Vrhovno sodišče RS je odločilo, da je revizija utemeljena. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Tožena stranka uveljavlja bistveni kršitvi določb postopka pred sodišči prve in druge stopnje iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar v nadaljevanju ne konkretizira, v čem se izpodbijana sodba ne bi mogla preizkusiti oziroma v čem konkretno je glede odločilnih dejstev nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov, in med samimi temi listinami in zapisniki. Le navedba, da iz listin v spisu izhaja, da tožnica ni dosegla pričakovanih delovnih rezultatov, za odločitev ni pomembna, saj sta tudi sodišči druge in prve stopnje izhajali iz te ugotovitve, vendar sta v nadaljevanju presodili, da samo to ne zadošča za presojo. Revident se v reviziji tudi ne more le pavšalno sklicevati le na navedbe in trditve o bistvenih kršitvah, ki jih je podal že v pritožbi. Tožena stranka očitani bistveni kršitvi določb postopka tudi neutemeljeno povezuje z neizvedbo dokazov oziroma kršitvijo 8. člena ZPP, saj ne gre za to kršitev, temveč kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (kršitev načela kontradiktornosti). Ta kršitev pa je podana. Iz drugega odstavka 213. člena ZPP, ki določa, da o tem, katere dokaze naj se izvede za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, bi na prvi pogled izhajalo, da gre za diskrecijsko pravico sodišča. Vendar pa je to določbo treba razlagati šele v povezavi z dolžnostjo, ki jo sodišču nalaga 2. odstavek 287. člena ZPP. Obstaja načelna dolžnost sodišč, da se za ugotovitev pomembnih dejstev izvedejo predlagani dokazi. Zakon sicer pozna tudi utemeljene razloge za neizvedbo posameznih dokazov, vendar v tej zadevi niso podani. Sodišče prve stopnje ni izvedlo več predlaganih dokazov s strani tožene stranke - z obrazložitvijo, da ti ne bi mogli pripeljati do drugačnih zaključkov, torej da drugi predlagani dokazi (glede na določbo 2. odstavka 287. člena ZPP) niso pomembni za odločitev. S tem je soglašalo tudi pritožbeno sodišče. Predlagani dokazi tožene stranke so se nanašali predvsem na prikaz delovnega procesa in predstavitev sistema ugotavl- janja storilnosti delavcev oziroma izvedbo normiranja v praksi ter spremljanje norme za vsakega od delavcev, tudi tožnice. To pa je za presojo lahko odločilnega pomena, saj tožena stranka s tem dokazuje ustreznost, primernost in objektivnost norme (ki upošteva občasne zastoje ipd.) za tožnico in ostale delavce, pri čemer je izrecno zanikala tudi tožničine trditve o razlogih za nedoseganje norme. Ker sodbi sodišč druge in prve stopnje temeljita tudi na tem, da je bila norma nerealna (1), sodba sodišča prve stopnje pa tudi na dejstvu neprimerne skupine primerljivih delavk, bi bilo vprašanja, ki so povezana z delovnim procesom pri delodajalcu, normiranjem, skupinami delavk ali je oblikovanje teh skupin pri ugotavljanju nedoseganja pričakovanih delovnih rezultatov in nato presoji nesposobnosti sploh pomembno itd., treba razčistiti v dokaznem postopku in zaradi tega izvesti predlagane dokaze. Ti dokazi pa so pomembni za odločbo tudi zato, ker se revizijsko sodišče ne strinja z materialnim zaključkom sodišča druge stopnje, da bi morala ob dejstvu nedoseganja pričakovanih rezultatov tožena stranka še posebej ugotoviti, da je do tega prišlo zaradi nepravočasnega, nestrokovnega ali nekakovostnega dela tožnice. Po drugi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcev s strani delodajalca tudi nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kakovostno, isti razlog pa predstavlja tudi neizpolnjevanje pogojev za opravljanje dela, določenih z zakonom in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja (razlog nesposobnosti). Iz zakonske opredelitve izhaja povezava med nedoseganjem pričakovanih delovnih rezultatov in nepravočasnim, nestrokovnim in nekakovostnim delom. Vendar pa ob ugotovljenem nedoseganju pričakovanih delovnih rezultatov zaradi nedoseganja postavljenih normativov to ne pomeni, da bi moral delodajalec že v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo poda prav iz razloga nesposobnosti, in to tudi jasno navede, izrecno opredeliti in utemeljiti, da je bilo ugotovljeno nedoseganje rezultatov posledica nepravočasnega ali nestrokovnega ali nekakovostnega dela (ali kumula- tivno vseh treh dejavnikov). Nedoseganje pričako- vanih rezultatov kot odpovedni razlog si je namreč ob vpeljanem sistemu spremljanja storilnosti težko predstavljati zaradi drugih okoliščin – razen v primeru neizpolnjevanja pogojev za opravljanje dela, kar pa je naslednja in posebna opredelitev istega razloga – razloga nesposobnosti ali zaradi krivdnega ravnanja delavca, pri katerem je nedoseganje rezultatov posledica krivdnega ravnanja delavca, in kar je povsem drug razlog za redno (ali izredno) odpoved pogodbe o zaposlitvi (3. alineja prvega odstavka 88. člena ZDR oziroma 110. in 111. člen ZDR). V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti je delavec tisti, ki lahko zatrjuje, da nedoseganje norme ni posledica navedenih okoliščin, temveč drugih dejstev oziroma upravičenih razlogov, res pa je po prvem odstavku 82. člena ZDR ob takšnem zatrjevanju dokazno breme za redno odpoved na strani delodajalca. Tožnica toženi stranki ni očitala nezakonitosti odpovedi iz razloga, ker se ta ni izrecno opredelila (v odpovedi ali kasneje) do tega, da tožnica norme ni dosegala prav zaradi nepravočasnega, nestrokovnega ali nekakovostnega dela, temveč se je sklicevala na neustrezen oziroma nerealen normativ, neustrezno skupino primerljivih delavk, dejstvo doseganja norme v primerljivi skupini itd. Glede na navedeno je bilo že sodišče prve stopnje delodajalcu dolžno omogočiti, da odpovedni razlog dokaže z izvedbo predlaganih dokazov. Ker v tej zadevi tega ni storilo, gre pa za ugotavljanje odločilnih dejstev, je s tem (tudi ob delno napačnem materialnem izhodišču) prišlo do bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP na obeh stopnjah. V skladu s 379. členom ZPP je zato revizijsko sodišče odločilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju izvesti predlagane dokaze tožene stranke in nato v zadevi ponovno odločati.

Iz omenjene sodne odločbe izhaja, da mora biti norma, zato da se delavcu lahko utemeljeno očita nedoseganje norme, realno zastavljena in objektivna, delodajalec pa mora pri presojanju obstoja utemel- jenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi primerjati med seboj vse delavce na enakih oz. primerljivih delovnih mestih.

V zadevi pod opr. št. VIII Ips 289/2009 je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je dne 7. 11. 2007 podala tožniku tožena stranka, nezakonita. Hkrati je ugodilo tudi zahtevku za vrnitev tožnika na delo in toženi stranki naložilo, da tožniku izplača nadomestilo plače oziroma razliko tega. Presodilo je, da ni bil podan utemeljen odpovedni razlog, ker tožnik za delo na delovnem mestu, na katerem je tožena stranka ugotavljala nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov, zaradi zdravstvenih razlogov ni bil delazmožen.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je tudi sodišče ugotovilo, da je tožnik za svoje delo nesposoben. Zato je nelogično zaključilo, da je nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku podana prav iz tega razloga. Poleg tega sodišče nelogično ugotavlja, da tožena stranka ni preverjala možnosti zaposlitve tožnika na drugem ustreznem delovnem mestu, saj je tako preverjanje neuspešno opravila tako glede na lastne ugotovitve kot glede na prejeto zdravniško spričevalo. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

Vrhovno sodišče RS je odločilo, da je revizija utemeljena. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožena stranka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v reviziji ni določno opredelila. Zato z vidika tega revizijskega razloga sodišče izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti, saj na bistvene kršitve določb pravdnega postopka na revizijski stopnji sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Na podlagi druge alineje prvega odstavka 88. člena ZDR je podan razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nedoseganja pričakovanih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno ali kakovostno, ne izpolnjuje pogoje za opravljanje dela, določenih z zakonom in drugimi predpisi, izdanimi na podlagi zakona, zaradi česar delavec ne izpolnjuje oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Ob ugotovitvah sodišča, da je tožena stranka v času spremljanja uspešnosti tožnikovega dela upoštevala delovne omejitve, kot so za tožnika izhajale iz zdravniškega spričevala z dne 26. 6. 2007, izdanega na podlagi takratnega preventivnega zdravstvenega pregleda, je sodišče zmotno presodilo, da ni bil podan utemeljen odpovedni razlog nesposobnosti že zgolj zaradi kasnejšega mnenja istega dispanzerja z dne 24. 9. 2007, da je treba tožnika napotiti na invalidsko komisijo zaradi ocene preostale delovne zmožnosti (ki ga sodišče druge stopnje utemeljeno ni štelo za del zdravniškega spričevala z dne 26. 6. 2007). Delavčevo delazmožnost z vidika njegovega zdravstvenega stanja ugotavlja v prvi vrsti njegov izbrani osebni zdravnik, v nadaljevanju in v primeru spora pa imenovani zdravnik ter zdravstvena komisija (80. in 81. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju – ZZVZZ), s tem, da odsotnost z dela zaradi bolezni vsaj v začetni fazi na podlagi prvega odstavka 78. člena ZZVZZ lahko uveljavlja le zavarovanec, to je delavec. Trajne omejitve delovne zmožnosti ali izgubo te pa v invalidskem postopku ugotavljajo organi zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, s tem, da se postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, med katere se uvršča tudi pravica do dela na drugem ustreznem delu v posledici invalidnosti III. ali II. kategorije, lahko začne na predlog delavca – zavarovanca ali na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika (prvi in drugi odstavek 259. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – ZPIZ-1). Glede na navedeno mora delodajalec pri delu upoštevati delavčevo delazmožnost, ugotovljeno na podlagi zdravstvenih pregledov v smislu določb 22. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD), na podlagi ugotovitev osebnega zdravnika oziroma odločitev imenovanega zdravnika in zdravstvene komisije o ugotovitvi začasne nezmožnosti za delo in na podlagi dokončne odločbe zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Mnenje z dne 24. 9. 2007, da je treba tožnika z novimi izvidi napotiti na invalidsko komisijo, tako ni bilo podlaga obveznosti tožene stranke, da bi tožnika razporedila na drugo delovno mesto oziroma da zgolj zaradi tega mnenja od tožnika, če je bil na delu, ne bi smela zahtevati sicer pričakovanih delovnih rezultatov. Tako mnenje bi lahko bilo le podlaga za uveljavl- janje začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni ali za uvedbo postopka za ugotavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, na kar pa tožena stranka formalno ni mogla vplivati, ker ji tako zakonodaja s področja zdravstvenega varstva kot s področja invalidskega zavarovanja tega ne omogoča (ugotovitev začasne nezmožnosti za delo bi lahko na podlagi pregleda tožnika, torej ob njegovem sodelovanju, izdal le njegov osebni zdravnik – 232. člen Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, začetek postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja pa bi prav tako lahko predlagal le tožnik oziroma njegov osebni zdravnik, ki mu je bilo mnenje z dne 24. 9. 2007 očitno tudi vročeno). Zato je sodišče zmotno presodilo, da utemeljen razlog nesposobnosti tožnika ni bil podan že glede na podano mnenje specialistke medicine dela, prometa in športa z dne 24. 9. 2009 o potrebi po predstavitvi invalidski komisiji oziroma da bi že glede na to mnenje bila tožena stranka dolžna tožnika zaposliti na drugem ustreznem delovnem mestu. Glede na ugotovljeno zmotno uporabo materialnega prava se sodišče v dosedanjem postopku sploh ni izrecno opredelilo do navedb in ugotovitev tožene stranke v sporni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da tožnik svojega dela vzdrževalca, kljub upoštevanju delovnih omejitev iz zdravniškega spričevala z dne 26. 6. 2007, ni opravljal pravočasno, strokovno in kakovostno, kot se od vzdrževalca njegovega profila oziroma na njegovem delovnem mestu utemeljeno pričakuje, in do navedb, da je tožena stranka neuspešno poskušala tožniku zagotoviti drugo ustrezno delo. Ker je od tega odvisna presoja obstoja utemeljenega odpovednega razloga v smislu določb drugega odstavka, v zvezi z drugo alinejo prvega odstavka 88. člena ZDR ter drugih pogojev za zakonitost odpovedi, je sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje zaradi dopolnitve postopka v nakazani smeri. Izrek o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Iz pričujoče sodne odločbe izhaja, da je delodajalec pri spremljanju delovnih rezultatov delavca dolžan upoštevati njegovo delazmožnost in omejitve, ki so delavcu določene na podlagi zdravniških pregledov, opravljenih na podlagi ZVZD-1.

V zadevi opr. št. VIII Ips 14/2015 v zvezi z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti je sodišče prve stopnje najprej zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi ter posledično tudi reintegracijski zahtevek in reparacijske zahtevke. Ugotovilo je, da je bil tožnik dolga leta zavarovalni zastopnik. Ob prehodu na računalniški izpis polic se tožnik dela z računalnikom ni priučil, kar je vplivalo na izgubo časa pri izdelavi police oziroma pripravi zavarovalne pogodbe. Tožnikov pristop k delu se kljub raznim izobraževanjem in različnim oblikam pomoči s strani tožene stranke v daljšem časovnem obdobju ni spremenil. Njegovi rezultati so bili slabi in nič ni kazalo, da se bodo izboljšali. Ob stečajih podjetij in slabši gospodarski situaciji bi moral tožnik svoje delo ustrezno organizirati in pridobivati nove stranke.

Tožnik je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil pritožbo, ki jo je drugostopenjsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizija pa uveljavlja le drugačno dejansko podlago in dokazno oceno za odločitev, drugačno od tiste, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje in upoštevalo sodišče druge stopnje pri svoji odločitvi.

Kljub temu je revizijsko sodišče izpostavilo: »Predvsem tožnik povzema le del dejanskih ugotovitev. Sodišče je upoštevalo, tako kot že tožena stranka, da so na slabše delovne rezultate vplivale tudi določene objektivne okoliščine, kot na primer stečaji in slabše gospodarske razmere. Vendar je bilo za odločitev bistveno, da se tožnik takim razmeram ni ustrezno prilagodil, čeprav je za to imel vse možnosti ter pogoje in - nesporno - tudi pomoč tožene stranke. Sodišče je zato pravilno presodilo, da so predvsem na strani tožnika podani razlogi za nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov. To pa pomeni, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje dokazan utemeljen odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1.«

Ker pa zatrjevani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Naslednji primer je zadeva opr. št. VIII Ips 241/2013, kjer je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, ki jo je tožena stranka podala tožnici 27. 7. 2012. Tožnica pa je v zakonskem roku vložila pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da tožnica v prvem polletju 2012 ni dosegla planiranega prometa prodaje in da tudi sicer svojega dela tehnologa - komercialista, za katero se je predhodno ustrezno usposabljala, ni opravljala kakovostno in v skladu z navodili tožene stranke, tako da je bil podan utemeljen razlog nesposobnosti za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Revizijsko sodišče je revizijo zavrnilo in pri tem izpostavilo: »Razen bistvene vsebine delovnega mesta, kot izhaja iz akta o sistemizaciji delovnih mest in opredelitve v delavčevi pogodbi o zaposlitvi, je za presojo pričakovanih delovnih rezultatov v zvezi z ugotavljanjem delavčevih sposobnosti za opravljanje dela iz pogodbe o zaposlitvi bistveno, da je delavec dejansko seznanjen z delodajalčevimi zahtevami in pričakovanji, ne glede na to, ali je šlo za pisno ali ustno seznanitev. Ker je tožnica v postopku odpovedi priznavala, da je glede na letno planirani oziroma sporazumno predvideni promet njena polletna pričakovana realizacija znašala polovico letne vrednosti, sta nižji sodišči pri presoji njenih sposobnosti za opravljanje dela tehnologa- komercialista utemeljeno izhajali iz te predpostavke. Vendar to ni bila edina predpostavka za presojo tožničinih sposobnosti za uspešno opravljanje njenega dela. Res da je tožnica zaostajala za pričakovanim obsegom prometa le za dobrih 10 % in da je potrebno računati pri takšnih delih tudi na odstopanja obsega sklenjenih prodajnih poslov v krajših časovnih obdobjih že zaradi razmer pri posameznih kupcih. Vendar sta nižji sodišči ob nedoseženi polletni realizaciji hkrati izrecno ugotovili, da je tožena stranka v sporni odpovedi utemeljeno ugotavljala, da tožnica tudi sicer svojih del ni opravljala v skladu z navodili in utemeljenimi pričakovanji tožene stranke. Tako je sodišče ugotovilo, da tožnica svojega dela tudi sicer ni opravljala strokovno, pravočasno in kvalitetno, saj pri večini pregledanih strank, ki so ji bile dodeljene, v zahtevani evidenci niso bili pravilno izpolnjeni in ažurirani zahtevani podatki o potencialu, strojih, posameznih aplikacijah strojne opreme, prav tako pa tožnica v nasprotju z navodili tožene stranke potrebnih podatkov ni tekoče vnašala v bazo programa I. Poleg tega svojim strankam v zvezi s prodajo proizvodov ni zagotavljala kvalitetnega tehničnega svetovanja in opravljala potrebnih testov, kar vse je vplivalo na uspešnost njenega dela in obseg doseženega prometa.«

Revizijsko sodišče je zaključilo, da » … glede na navedene ugotovitve, na katere je revizijsko sodišče vezano, sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da je bil podan utemeljen razlog nesposobnosti za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici v smislu določb druge alineje prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR).«

Nadalje je v zadevi opr. št. Pdp 463/2014 glede neprilagoditve spremembam na trgu sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 5. 2013 iz razloga nesposobnosti nezakonita in se razveljavi.

Zoper navedeno sodbo v zavrnilnem delu je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava.

Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je izpostavilo: »Sodišče prve stopnje je glede na navedene dejanske ugotovitve zaključilo, da se tožnikov pristop k delu v daljšem časovnem obdobju, kljub raznim izobraževanjem in različnim oblikam pomoči tožene stranke, ni spremenil. Zaključilo je, da je tožena stranka dokazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj ta ni dosegal pričakovanih delovnih rezultatov, ker dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno, zato je njegov zahtevek zavrnilo. Upoštevajoč, da so se razmere zagotovo na tržišču spremenile, je istočasno ugotovilo, da so se drugi zavarovalni zastopniki temu prilagodili in plan v celoti dosegali oz. presegali, medtem, ko tožnik planov ni dosegal iz subjektivnih razlogov, ki so bili na njegovi strani, saj je bil v primerjavi z drugimi sodelavci premalo organiziran in vesten, ter je slabo časovno organiziral svoje delo.«

Pritožbeno sodišče pojasni tudi: »Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, kar tožnik ne prereka, da je tožnik v decembru 2012 izpolnil zgolj 9 % plana, januarja 2013 le 26 % plana, za kar sta mu bila izdana opomina, izdan je bil tudi plan aktivnosti, s tožnikom so se opravili ustni razgovori o planiranju aktivnosti za doseganje boljših rezultatov. Kljub navedenim aktivnostim in zahtevi nadrejenega tožnik v januarju 2013 ni pripravil poročila za januar 2013 in poročila o planiranih aktivnostih za februar 2013. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da so se razmere na tržišču gotovo spremenile, poslabšale in da je konkurenca hujša, vendar ob upoštevanju dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da so drugi zavarovalni zastopniki plan dosegali oz. presegali, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnik planov ni dosegal iz subjektivnih razlogov na njegovi strani. Tožnik je v navedenih mesecih kršil določilo pogodbe o zaposlitvi, saj v daljšem obdobju, kljub pomoči tožene stranke, ni zmogel izpolniti mesečnega plana oz. pričakovanih delovnih rezultatov, pri tem pa ni izpolnjeval niti dogovorov s svojim nadrejenim.

Tožena stranka je tako dokazala obstoj utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, saj tožnik ni dosegal pričakovanih delovnih rezultatov, dela ni opravljal pravočasno, strokovno in kvalitetno, kar pomeni, da je v celoti podan razlog nesposobnosti po 2. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zahtevek tožnika zavrnilo.«

3. Krivdni razlog v praksi

Delodajalec lahko delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, če delavec krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je, kot že omenjeno, pomembno, da mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila (razen če ni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti drugače določeno, vendar ne dlje kot v dveh letih). Delodajalec torej delavcu redno ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi prve kršitve pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (zaradi prve hujše kršitve delovnih obveznosti, ki jo je delavec izvršil naklepno ali iz hude malomarnosti, lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi izredno).

Sodišče prve stopnje je v zadevi pod opr. št. VIII Ips > zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da se sklep tožene stranke Su 29/2009, z dne 28. 9. 2009, v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe Republike Slovenije RS, št. 10051-995/2009/4, z dne 25. 11. 2009, razveljavi oziroma odpravi ter da sodišče ugotovi, da tožeča stranka ne želi nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki, zaradi česar ji je tožena stranka dolžna v skladu z določbo 118. člena ZDR izplačati odškodnino v višini 18 bruto plač, ki jih je prejela tožeča stranka v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je delovno razmerje tožeče stranke v času od 7. 1. 2010 do 18. 3. 2010, ko je postala tožeča stranka odvetnica, še trajalo, zaradi česar je dolžna tožena stranka tožeči stranki izplačati za ta čas plačo z vsemi nadomestili, kot da bi tožeča stranka delala, vključno z vsemi prispevki, skupaj s prispevkom dodatnega pokojninskega zavarovanja ter vse prispevke plačati pristojnim institucijam, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke dejanje mobinga in da so bila ravnanja tožene stranke z dne 8. 1. 2010 dejanje mobinga. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožnici zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi tretje alineje prvega odstavka 88. člena ZDR (redna odpoved iz krivdnega razloga).

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je razveljavilo sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Su 29/2009- 1 z dne 28. 9. 2009 in sklep Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. 10051-995/2009/4 z dne 25. 11. 2009, nadalje je ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 7. 1. 2010, ampak je trajalo do 18. 3. 2010, zaradi česar je tožena stranka dolžna tožeči stranki za to obdobje obračunati bruto nadomestilo plače, od nje odvesti predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati odškodnino v višini 6 bruto plač v znesku 7.671,24 EUR, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar je tožena stranka zahtevala več (plačilo odškodnine v višini 18 bruto plač) pa je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnica z zavračanjem udeležbe na preventivnem zdravstvenem pregledu, na katerega jo je napotila tožena stranka, sicer res kršila pogodbene obveznosti in določbe 33. člena ZDR ter 36. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 in nadaljnji), da pa tožena stranka ni izkazala, da bi takšna kršitev onemogočala nadaljevanje delovnega razmerja med tožnico in toženo stranko, kar je pogoj po 88. členu ZDR. Navedlo je, da, glede na to, da je tožnica ves čas brez težav opravljala delo pri toženi stranki, očitana kršitev ne utemeljuje resnih razlogov, ki bi kakorkoli onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja na delovnem mestu pravosodne svetnice. Ker pogoj iz drugega odstavka 88. člena ZDR ni dokazan, odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnici ni bila zakonita.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je zaključek sodišča druge stopnje o tem, da odklonitev zdravstvenega pregleda ne utemeljuje resnih razlogov, ki bi onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki, materialno pravno zmoten. ZDR nalaga tožnici kot delavki, da mora spoštovati in izvajati predpise o varnosti in zdravju pri delu. Obenem pa določbe ZVZD zavezujejo toženo stranko kot delodajalca in določajo, da mora delodajalec zagotoviti zdravstvene preglede delavcev. V primeru, da delodajalec teh predpisov ne bi spoštoval, bi storil prekršek. Ob tem opozarja, da delodajalec v primeru nesreče v okviru dela odgovarja, če delavec ni opravil zdravstvenega pregleda. Navaja, da odklonitev zdravstvenega pregleda s strani tožnice pomeni resen in utemeljen odpovedni razlog, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja. Delodajalec ne more nadaljevati delovnega razmerja z delavcem, ki zavestno krši svoje obveznosti iz delovnega razmerja in s tem prevzeti rizik morebitne odškodninske odgovornosti za škodo, ki mu jo lahko povzroči delavec, ki ni opravil predpisanega zdravstvenega pregleda. Predlagala je, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.Tožeča stranka je vložila odgovor na revizijo, v katerem je navajala, da je sodba sodišča druge stopnje v delu, v katerem je ugodeno njeni pritožbi, pravilna. Navajala je tudi, da ji tožena stranka ni dala možnosti, da bi sama predložila potrdilo zdravnika iz tujine. Ne drži, da je z neupravičenim odklanjanjem zdravniškega pregleda onemogočala oceno svoje delazmožnosti, saj je uspešno delala pri toženi stranki 17 let, in ni razloga, da ne bi bilo tako tudi naprej. Navaja še, da tožena stranka ni uspela dokazati resnosti kršitev delovnih obveznosti. Predlagala je zavrnitev revizije.

Vrhovno sodišče RS je zaključilo, da je revizija utemeljena. Na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP je revizijsko sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je bilo vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ker tožena stranka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje ni določno opredelila, jih sodišče z vidika tega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti. Vrhovno sodišče RS pa je ugotovilo, da je bilo v obravnavani zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo. Na podlagi 3. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, če delavec krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in je razlog za odpoved resen in utemeljen ter onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 88. člena ZDR). Preventivni pregledi so na eni strani obveznost (in pravica) delavca, na drugi strani pa obveznost delodajalca. Na podlagi 33. člena ZDR mora delavec spoštovati in izvajati predpise o varnosti in zdravju pri delu ter pazljivo opravljati delo, da zavaruje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb, po 32. členu ZDR pa mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Delodajalec pa mora na podlagi 43. člena ZDR zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Na podlagi 22. člena ZVZD mora delodajalec zagotoviti zdravstvene preglede delavcev. Med strankama v postopku ni bilo sporno, da je tožnica kot delavka odklanjala udeležbo na obdobnem preventivnem zdravstvenem pregledu, na katerega jo je napotil delodajalec. Tožena stranka tožnice ni bila dolžna napotiti v tujino, saj je dolžna zagotoviti, da naloge zdravstvenega varstva pri delu opravlja pooblaščeni zdravnik, te naloge pa lahko opravlja javni zdravstveni zavod ali pravna ali fizična oseba s koncesijo za opravljanje dejavnosti v mreži zdravstvene službe (20. in 21. člen ZVZD). Resnost kršitve, ki jo predstavlja odklonitev udeležbe na preventivnem zdravstvenem pregledu, na katerega delavca napoti delodajalec, oziroma težo kršitve te obveznosti določa že sam zakon v 36. členu ZVZD, ki tako ravnanje šteje za hujšo kršitev delovnih obveznosti. Poleg tega pa je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga možna le, če je delavec predhodno že opozorjen na kršitve delovnih obveznosti in možnost odpovedi v primeru ponovnih kršitev. Zato pri presoji zakoni- tosti te odpovedi ni mogoče izhajati le iz kršitve, ki je razlog za odpoved. Vrhovno sodišče je že večkrat obrazložilo, da četudi kršitev, zaradi katere je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, sama zase ne bi bila dovolj resna in utemeljena, je treba upoštevati, da prejšnje opozorilo (ali celo več opozoril) ni doseglo svojega namena in da je delavec s svojimi kršitvami nadaljeval (VIII Ips 149/2012 z dne 17. 12. 2012, VIII Ips 28/2011 z dne 3. 4. 2012, VIII Ips 172/2011 z dne 6. 2. 2012). To namreč daje kršitvi, ki je bila razlog za odpoved, drugačno težo in vpliva na presojo utemeljenosti odpovednega razloga. Tožnica je kljub predhodnemu pisnemu opozorilu ponovila istovrstno kršitev, zato je presoja sodišča druge stopnje, da za odpoved niso podani utemeljeni razlogi, zmotna. Glede na navedeno je sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo pritožbo tožeče stranke ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Na podlagi citirane sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS lahko zaključimo, da si delodajalec pri tolmačenju resnosti oziroma pomembnosti posamezne kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja lahko pomaga z določili veljavne zakonodaje. Kršitve, ki so prepovedane že z veljavno zakonodajo, po našem mnenju nedvomno lahko predstavljajo razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Podobno bi lahko rekli tudi za določila kolektivnih pogodb ali splošnih aktov delodajalca. Če je neko ravnanje izrecno prepovedano oziroma celo označeno kot hujša kršitev delovnih obveznosti, že z veljavno zakonodajo (ali s kolektivnimi pogodbami oziroma splošnimi akti delodajalca) predstavlja to dodaten razlog za zaključek, da delavec takšnega ravnanja resnično ne sme izvršiti. Navedeno seveda ne pomeni, da je delodajalec v svojih splošnih aktih upravičen kot hujšo kršitev delovnih obveznosti določiti vsakršno, tudi najlažjo kršitev delavčevih obveznosti in mu na podlagi tega odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Sodišče namreč v vsakem sodnem postopku preverja pomembnost oziroma resnost kršitve. Ne glede na navedeno pa utegne določitev hujših kršitev (tistih, ki so glede na naravo dejavnosti, ki jo opravlja delodajalec, res takšne, da jih ta ne more in ne želi tolerirati) v splošnih aktih delodajalca pomagati delodajalcu v morebitnem sodnem postopku pri dokazovanju resnosti kršitve, ki je bila razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Drug pomemben zaključek pričujoče sodne prakse pa je, da je delodajalec upravičen delavcu redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov tudi v primeru, če je delavec za določeno lažjo kršitev delovnih obveznosti že prejel (najmanj eno) pisno opozorilo, pa to ni doseglo svojega namena in je delavec svoje kršitve nadaljeval. V takem primeru kršitev, ki jo (ponovno) izvrši delavec, sama zase morda ne bi bila dovolj resna in utemeljena, vendar pa sodišče v takšnih primerih upošteva, da je delodajalec delavca vnaprej opozoril, naj z določenim ravnanjem preneha, delavec pa je kljub takšnemu opozorilu (oziroma opozorilom) svoje prepovedano ravnanje nadaljeval oziroma ga ponovil, in sicer najkasneje v enem oziroma dveh letih (upoštevaje določila o veljavnosti pisnega opozorila kot procesne predpostavke za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi).

V zadevi pod opr. št. VIII Ips 149/2012 je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter jo razveljavilo. Posledično je ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku ter toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka. Presodilo je, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je izrekla tožena stranka tožniku, nezakonita. Zaključilo je, da je bilo pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja in možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 5. 2010 neutemeljeno. Prav tako je za kršitve delovnih obveznosti, ki jih je tožena stranka očitala tožniku v odpovedi, ugotovilo, da so bile storjene, preden je tožena stranka podala tožniku opozorilo z dne 6. 5. 2010 (neopravljanje potrebnih del v zvezi z izvedbo javnih objav na SEO-netu in spletni strani družbe, zloraba zaupanih delovnih sredstev v zasebne namene, arogantno, nestrpno ter neprimerno obnašanje do sodelavcev dne 29. 4. 2010 in dne 3. 5. 2010), da so očitki kršitev pavšalni (opustitev dolžne skrbnosti pri vodenju arhiva ter odnašanje dokumentacije družbe iz prostorov družbe) in neutemeljeni (neupoštevanje navodil delodajalca oz. nadrejenih oseb in samovoljno zapuščanje delovnega mesta med delovnim časom ter arogantno, nestrpno in neprimerno obnašanje do sodelavcev dne 17. 6. 2010).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Drugače kot sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da je bilo pisno opozorilo z dne 6. 5. 2010 utemeljeno in da je tožena stranka dokazala dve kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja, sicer pa se je sodišče druge stopnje strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Presodilo je namreč, da ugotovljeni kršitvi delovnih obveznosti ne predstavljata utemeljenega odpovednega razloga.

*Zoper pravnomočno sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 347. členom in 358. členom ZPP, saj je ugotovilo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje, ni pa opravilo obravnave. Sodišče druge stopnje je napačno ocenilo, da je bila kršitev, ki se nanaša na nepravilno tolmačenje okrožnice Agencije za trg vrednostnih papirjev, izvršena že februarja 2009 in da je zato zamujen rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Za to kršitev in kršitev v zvezi z zlorabo zaupanih delovnih sredstev v zasebne namene je revident trdil, da je zvedel šele po podanem pisnem opozorilu, in zato predstavljata „novi kršitvi“. Glede obrazložitve sodišč nižje stopnje, da je očitek opustitve dolžne skrbnosti pri vodenju arhiva pavšalen, je revident opozoril, da gre za dokumente, za katere obstaja zakonska dolžnost objave, zakoni pa so javno objavljeni in dostopni vsakomur. Sodišču druge stopnje je očital tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zaključilo, da so očitki kršitev delovnih obveznosti pavšalni, iz listinskih dokazov in zagovora tožnika pa izhaja, da sta stranki vedeli, na katere dokumente se očitek nanaša. Ker je obrazložitev izpodbijane sodbe v nasprotju sama s sabo, je revident menil, da je bila v konkretnem postopku izvršena tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je ugotovilo kršitev pri vodenju arhiva, vendar je presodilo, da ta ne predstavlja utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj jo je tožnik odpravil. Revidentje uveljavljal tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče ugotovilo, da kršitve v zvezi s prisotnostjo na delu niso ugotovljene, priča N. V. pa je povedala, da je tožnik prihajal in odhajal z delovnega mesta, kot je sam želel. To trditev je revident želel dokazati z drugimi dokazi, vendar jih je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nepotrebne, s čimer je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Napačno je sodišče ocenilo, da se neupravičena odsotnost z dela dne 22. 6. 2010 ne more upoštevati, saj je bil tožniku v zvezi z njo omogočen zagovor. Revident se je pri tem skliceval na sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 263/2006 z dne 5. 12. 2006, VIII Ips 481/2006 z dne 13. 3. 2007 in VIII Ips 172/2011 z dne 6. 2. 2012, iz katerih izhaja, da tudi če posamezna kršitev delovnih obveznosti, zaradi katere je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi, sama zase ni dovolj resna in utemeljena, se upošteva, da prejšnja opozorila niso dosegla svojega namena. Zato je menil, da ugotovljeni kršitvi predstavljata resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj se nanašata na prisotnost na delu, spoštovanje navodil nadrejenega in dostojno vedenje na delovnem mestu, sodišče druge stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je presodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Ker sodišče ni obrazložilo, zakaj ne sledi ustaljeni sodni praksi, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je vložil odgovor na revizijo, v katerem je predlagal zavrnitev revizije.*

Vrhovno sodišče RS je zaključilo, da je revizija tožene stranke utemeljena. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Revizijsko sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Ker Vrhovno sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti, se izpodbijana sodba preizkusi zgolj z vidika tistih kršitev, ki jih stranka v reviziji konkretno opredeli.Revizija očita, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 347. člena ZPP, ker bi naj brez opravljene glavne obravnave ugotovilo drugačno dejansko stanje kot sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje je drugače kot sodišče prve stopnje presodilo, da je bilo opozorilo utemeljeno in da je tožnik storil dve kršitvi delovnih obveznosti. Revizijski očitek v tej zvezi je neutemeljen, saj je šlo za drugačno materialnopravno presojo dejstev, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, pri čemer pa je bila presoja v korist revidentu. Revizija neutemeljeno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in ti niso med seboj v nasprotju, ker vsaka kršitev delovnih obveznosti še ne pomeni utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodba nima pomanjkljivosti, ki jih graja revident, in se lahko preizkusi. Tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ne obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih med razlogi sodbe o izvedenih dokazih in med samimi temi dokazi, nestrinjanje revidenta z zaključki sodišča o ugotovljenih dejstvih, ki jih slednje napravi na podlagi izvedenih dokazov, pa ne more predstavljati te kršitve.

Ne glede na vse navedeno pa je Vrhovno sodišče RS zaključilo, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. V skladu s 3. alinejo 1. odstavka 88. člena ZDR je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi kršenje pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (krivdni razlog). Pri čemer ZDR v drugem odstavku 88. člena ZDR določa, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Eden izmed pogojev za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je tudi, da je bil delavec v skladu s prvim odstavkom 83. člena ZDR predhodno pisno opozorjen na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovnega kršenja delovnih obveznosti v roku enega leta od prejema opozorila. Pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe je Vrhovno sodišče vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Iz tega razloga Vrhovno sodišče ni upoštevalo revizijskih navedb, iz katerih izhaja nestrinjanje revidenta z ugotovljenim dejanskim stanjem. Revident je tožniku podal pisno opozorilo z dne 6. 5. 2010, s katerim mu je očital neupravičeno odsotnost z dela dne 28. 4. 2010, saj ga o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil, odsotnost ni bila dogovorjena in tudi kasneje svoje odsotnosti ni prepričljivo opravičil. Za opozorilo je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je bilo utemeljeno. Glede očitanih kršitev delovnih obveznosti je zaključilo, da sta dokazani dve izmed več očitanih kršitev v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in sicer je presodilo, da je tožnik dne 16. 6. 2010 samovoljno zapustil delovno mesto med delovnim časom in ni upošteval zahteve revidenta, naj se v delovnem času vrne v pisarno in osebno prevzame vabilo na zagovor. Prav tako je ugotovilo, da je utemeljen očitek o nestrpnem, arogantnem in neprimernem obnašanju tožnika, ki je dne 17. 6. 2010 direktorju izrekel besede: „Tepec, ki ga je potrebno z lučjo iskati podnevi,“ kar se je nanašalo na ravnanje direktorja dne 16. 6. 2010, ko je ta želel, da se tožnik vrne v pisarno in prevzame vabilo na zagovor. Neutemeljena so zatrjevanja revidenta, da je sodišče zmotno presodilo, da kršitvi v zvezi s presojo okrožnice Agencije za trg vrednostnih papirjev in zlorabo delovnih sredstev ne predstavljata novih kršitev v smislu prvega odstavka 83. člena ZDR, ker je zanju zvedel šele po podanem opozorilu. Kdaj je zanju zvedel revident ni bistveno, pomembno je, kdaj sta bili storjeni. Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je to bilo, preden je revident podal opozorilo, ti kršitvi ne moreta biti razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prav tako se je Vrhovno sodišče strinjalo s presojo sodišč nižje stopnje, da tožniku glede neupravičene odsotnosti z dela dne 22. 6. 2010 ni bil omogočen zagovor, kot to določa drugi odstavek 83. člena ZDR, in zato ta ne more biti predmet odpovedi. Revident pa po stališču Vrhovnega sodišča RS utemeljeno opozarja, da je sodišče druge stopnje napačno uporabilo določbi tretje alineje prvega odstavka in drugega odstavka 88. člena ZDR, ker je presodilo, da ugotovljeni kršitvi ne predstavljata utemeljenega odpovednega razloga, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah obrazložilo, da četudi kršitev, zaradi katerih je bila podana redna odpoved, sama zase ne bi bila dovolj resna in utemeljena, je treba upoštevati, da prejšnje opozorilo ni doseglo svojega namena in da je delavec s svojimi kršitvami nadaljeval. To namreč daje kršitvi, ki je bila razlog za odpoved, drugačno težo in vpliva tudi na presojo utemeljenosti odpovednega razloga. Tožnik je kljub predhodnemu utemeljenemu pisnemu opozorilu na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v krajšem časovnem obdobju storil kar dve kršitvi obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer je ponovil istovrstno kršitev, zaradi katere mu je bilo podano pisno opozorilo. Zato je po presoji Vrhovnega sodišča bil podan resen in utemeljen odpovedni razlog, ki je onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, ter je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.Ker je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo zmotno uporabljeno, je Vrhovno sodišče v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP sodbi sodišč nižje stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijski in reparacijski zahtevek zavrnilo.

Tudi iz omenjene sodne odločbe izhaja, da delodajalec lahko izda redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga delavcu za kršitev, ki sicer sama zase ne bi bila dovolj resna in utemeljena, če ga je prej opozarjal na prepoved takšnega ravnanja, pa takšno opozorilo ni doseglo svojega namena in je delavec svoje kršitve nadaljeval. To daje kršitvi, ki je bila razlog za odpoved, drugačno pomembnost in vpliva tudi na presojo utemeljenosti odpovednega razloga.

Iz zgornje sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS pa izhaja tudi drugo pomembno stališče, in sicer da zaradi kršitev, ki so bile izvršene pred izdajo pisnega opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, delodajalec delavcu ne sme redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi, tudi če je zanje izvedel šele po izdaji pisnega opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pomembno je namreč, kdaj so bile kršitve izvršene, ne pa, kdaj je zanje izvedel delodajalec.

V zadevi pod opr. št. VIII Ips 236/2010 je sodišče prve stopnje razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov (pravilno: ugotovilo nezakonitost) z dne 21. 8. 2008 in toženi stranki naložilo, da tudi po izteku odpovednega roka tožniku zagotovi vse pravice iz dela in po delu, ga pozove nazaj na delo, mu za obdobje, ko ni delal, obračuna in izplača pripadajočo plačo, ki bi jo prejemal v skladu z odpovedano pogodbo o zaposlitvi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih plač do plačila, vpiše delovno dobo v delovno knjižico in odvede ustrezne davščine in prispevke ter prizna ostale pravice iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da ravnanje, ki mu ga je tožena stranka očitala v pisnem opozorilu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ne predstavlja kršitve pogodbenih oziroma delovnih obveznosti, saj je tožnik sladkorni bolnik, ki mu je zdravnik odsvetoval delo preko polnega delovnega časa. Tudi kršitve, zaradi katerih mu je bila redno odpovedana pogodba o zaposlitvi, po oceni sodišča prve stopnje niso dokazane.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s tem, da opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni bilo utemeljeno, ravnanja, ki se očitajo tožniku v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa ne predstavljajo kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja (v zvezi z napačno izvrtino za ležaj in v zvezi z dobavo stekla) ali pa so nedokazana (verbalni napad na predsednika uprave).

Zoper pravnomočno sodbo je pravočasno revizijo vložila tožena stranka in uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ter 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navajala je, da je sodišče druge stopnje napačno presodilo pisno opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, saj tožena stranka tožniku ni očitala odklonitve nadurnega dela v dneh 14. 5. 2008, 15. 5. 2008 in 16. 5. 2008, ampak samo za dan 14. 5. 2008. To pomeni, da je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so odločilna dejstva, navedena v razlogih sodbe, v nasprotju z vsebino opozorila z dne 14. 5. 2008. Zmotno je uporabljeno materialno pravo, ker je sodišče prve stopnje kot zadosten razlog, da tožniku ni bilo treba delati nadur, štelo sporočilo zdravnika z dne 19. 5. 2008. Sodišče ga je tudi napačno povzelo, saj zdravnik ni zapisal, da tožnik za nadurno delo ni sposoben, ampak le, da ne priporoča dela preko polnega delovnega časa. Tožena stranka je poudarila, da je v skladu z zakonom ustrezno dokazilo le mnenje pooblaščenega zdravnika, oblikovano ob upoštevanju mnenja osebnega zdravnika. Zato je tudi tu podana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se do dokazov, ki jih je ponudila tožena stranka v zvezi z odklonitvijo nadurnega dela ni opredelilo, konkretno do zapisa z dne 23. 4. 2008, iz katerega izhaja, da tožnik odklanja delo zato, ker je nadura premalo plačana in ker je prejšnji mesec dobil 0 %-no stimulacijo, in da bo direktorja tožil. Iz zaslišanja priče R. izhaja, da tožnik ni hotel podpisati odločbe o delu preko polnega delovnega časa, češ da bi mu jo morali izročiti že v petek 9. 5. 2008 in da popoldne nima časa delati nadur. Zdravstveno stanje ni bilo razlog za odklonitev nadurnega dela z dne 14. 5. 2008, ampak so bili razlogi drugje. Tudi dokaze v zvezi z očitanimi kršitvami je sodišče nekritično presodilo.

Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, kako so bili dokazi upoštevani in kako jih je sodišče presodilo in pretehtalo. S selektivnim in prilagojenim podajanjem in presojanjem dokazov je kršeno določilo 8. člena ZPP. Sodišče je s kršitvijo postopkovnih pravil glede obrazložitve dokazne presoje povzročilo, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Ker sodišče ni vestno presodilo vsakega dokaza posebej in vseh skupaj, temveč se je temu izognilo in ni upoštevalo niti minimalnih standardov dokazne presoje, sta sodbi tako sodišča prve kot druge stopnje nezakoniti. Revidentka je zato predlagala spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

Vrhovno sodišče je zaključilo, da revizija ni utemeljena. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga, navedenega v tretji alineji prvega odstavka 88. člena ZDR. Gre za krivdni razlog, ki je podan, če delavec krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Po prvem odstavku 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, najkasneje v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v 6 mesecih od nastanka kršitve, pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. Tožena stranka je dne 14. 5. 2008 tožnika pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in na možnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve. Sodišče druge stopnje je res napačno povzelo opozorilo tožene stranke, iz katerega naj bi izhajalo, da je tožnik odklonil delo preko polnega delovnega časa dne 14. 5. 2008, 15. 5. 2008 in 16. 5. 2008. Dejansko to iz pisnega opozorila ne izhaja, prav tako tudi ne iz sodbe sodišča prve stopnje. Vendar pa dejstvo, ali je tožnik odklonil opravljanje nadurnega dela le 14. 5. 2008 ali tudi v nadaljnjih dveh dneh ni bilo odločilno. Sodišče druge stopnje je kot odločilno presojalo (sicer nesporno) dejstvo, da tožnik nadurnega dela ni opravil 14. 5. 2008. Zato kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem ni podana. Tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je v skladu z drugim odstavkom 213. člena ZPP izvedlo tiste dokaze, ki so bili potrebni za ugotovitev odločilnih dejstev, pri odločitvi pa v skladu z 8. členom ZPP presodilo dokaze, s katerimi so bila dokazana odločilna dejstva. Sodišče druge stopnje je preizkusilo dokazno oceno sodišča prve stopnje in se z njo strinjalo. Revizijska navedba, da se sodišče do dokazov glede domnevnih drugih razlogov za odklonitev nadurnega dela ni opredelilo, je neutemeljena. Sodišče druge stopnje je izrecno zavrnilo pritožbene očitke v zvezi s tem (zadnja dva stavka prvega odstavka na strani 4). Sodišče druge stopnje se sklicuje na drugi odstavek 245. člena ZDR (pravilno: drugi odstavek 145. člena ZDR), ki določa, da delodajalec ne sme naložiti dela preko polnega delovnega časa po 143. in 144. členu tega zakona delavcu, kateremu bi se po pisnem mnenju pooblaščenega zdravnika, oblikovanem ob upoštevanju mnenja osebnega zdravnika, zaradi takega dela lahko poslabšalo zdravstveno stanje (četrta alineja). Nedoslednost v zapisu sodišča druge stopnje, da iz ugotovitve zdravnika z dne 19. 5. 2008 izhaja, da tožnik za nadurno delo ni sposoben, ni odločilnega pomena, in je v zvezi s tem očitek bistvene kršitve neutemeljen, saj je sodišče oprlo odločitev na to mnenje zato, ker iz njega izhaja, da zdravnik priporoča kot nujno delo samo v enem turnusu in še posebej ne dela preko polnega delovnega časa, in sicer iz razloga, da se preprečijo hipoglikemije in nevarnost za poškodbe tako tožnika kot tudi drugih (obrazložitev v prvem odstavku na strani 4). To zdravniško potrdilo, ki ga je nenazadnje po izpovedi priče A. K. tožena stranka sama upoštevala od 8. 7. 2008 dalje, tudi po presoji revizijskega sodišča zadošča za ugotovitev, da je tožnik upravičeno odklonil delo preko polnega delovnega časa dne 14. 5. 2008. Revizijsko sodišče soglaša s presojo sodišča druge stopnje, da opravljeno delo preko polnega delovnega časa v naslednjih dveh dneh te ugotovitve ne spremeni. Prav tako soglaša, da tožnikovo objestno obnašanje (očitno je šel v prepričanju o svojih pravicah predaleč) ne dokazuje, da so bili razlogi za odklonitev dela drugje. Ker je predhodno pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, in ker se utemeljenost pisnega opozorila presoja v postopku v zvezi s to redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, revizijsko sodišče navedb, ki se nanašajo na presojo sodišča druge stopnje glede kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja ni preizkušalo. Ker tožnik z odklonitvijo nadurnega dela dne 14. 5. 2008 ni kršil pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja, je bilo pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti neutemeljeno. Zato je zaključek nižjih sodišč, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita, pravilen. Ker niso bili podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Zgornja sodna odločba Vrhovnega sodišča RS prikazuje primer, v katerem je sodišče zaradi neutemeljenega pisnega opozorila pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Ker je pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga procesna predpostavka za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, mora delodajalec, preden sprejme končno odločitev o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, preveriti tudi, ali je ta procesna predpostavka izpolnjena in ali razpolaga z zadostnimi dokazi, da je delavec v primeru, zaradi katerega je prejel pisno opozorilo pred redno odpovedjo, dejansko kršil delovne obveznosti. V praksi se namreč pogosto dogaja, da delodajalci delavcem izrekajo pisna opozorila za kršitve delovnih obveznosti, kadar menijo, da nimajo dovolj dokazov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem se ne zavedajo, da takšno pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v večini primerov ne bo predstavljalo ustrezne procesne predpostavke in bo s tem lahko ogrožena tudi zakonitost morebitne kasnejše redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

V zadevi opr. št. VIII Ips 128/2014 glede redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in predhodne podaje pisnega opozorila je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 4. 2013. Pri tem je izpostavilo: »Ugotovilo je, da je tožnik od 2. 7. 2012 do 6. 7. 2012 neupravičeno izostal z dela, saj mu za ta čas dopust ni bil odobren. Zato ga je tožena stranka pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi v primeru nove kršitve. Zaradi nove kršitve je bila 3. 5. 2013 podana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker je tožnik večkrat opustil kontrolo prometa znotraj Avtobusne postaje M., kar je imelo za posledico izpad evidence posameznih postajnih dogodkov v prometni dnevnik, kot so prihodi in odhodi avtobusov, kar po pravilniku o opremljenosti avtobusnih postaj, pomembnejših avtobusnih postajališč in avtobusnih postajališč ter načinu opravljanja storitev avtobusnih postaj predstavlja kršitev podatkov prometnega dnevnika. Sodišče je ugotovilo, da je bila odpoved pravočasna, saj je tožena stranka za odpovedni razlog izvedela 5. 3. 2013, ko je prejela uradni zaznamek D. K., odpoved pa je bila podana 29. 4. 2013. Ker so bile kršitve storjene v času od 13. 1. 2013 do 1. 3. 2013, je odpoved podana tudi znotraj šest mesečnega objektivnega roka.«

Zoper sodbo se je tožnik pritožil, sodišče druge stopnje pa je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je nato vložil tudi zahtevo za revizijo, ki jo je revizijsko sodišče zavrnilo, pri tem pa obrazložilo: »Materialno pravo ni zmotno uporabljeno. Tožnik je v juniju 2012 nadrejenemu predlagal izrabo dopusta v obdobju od 18. 6. 2012 do 29. 6. 2012, nato pa še od 2. 7. 2012 do 6. 7. 2012. Glede želje za drugi del dopusta je nadrejeni tožniku povedal, da dopusta ne bo mogel izrabiti, če bo v tem času na razporedu. Kljub temu, da je bil v tem času na razporedu, tožnik na delo ni prišel. Zato mu je tožena stranka 16. 7. 2012 vročila opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve. Revizijska trditev, da izvedeni dokazi kažejo na opravičen izostanek, je neutemeljena. Da tožnik ni imel dovoljenja nadrejenega za izrabo dopusta, izhaja iz izpovedi nadrejenega samega. V njegovo izpoved, samo zato, ker je še zaposlen pri toženi stranki, sodišče upravičeno ni podvomilo. Dejstvo, da je tožena stranka tožniku za čas odsotnosti izplačala nadomestilo, ne dokazuje obratnega in ne vzpostavlja nekakšnega dvoma, v katerem bi moralo sodišče odločiti v tožnikovo korist. Izostanek z dela brez dovoljenja nadrejenega pomeni kršenje pogodbenih in drugih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, zato je pisno opozorilo pred odpovedjo utemeljeno.

V marcu 2013 je tožena stranka ugotovila novo kršitev pogodbenih obveznosti. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik večkrat opustil dolžne kontrole prometa znotraj Avtobusne postaje M., kar je imelo za posledico izpad evidence posameznih postajnih dogodkov v prometni dnevnik in zaradi tega izpad dohodka, ker prevozniki avtobusov, katerih prihod in odhod ni bil evidentiran, niso plačali postajnih dogodkov v skladu z veljavnim cenikom. Opustitev pogodbenih in drugih obveznosti (ki je tožnik niti ne zanika) pomeni kršenje teh obveznosti, zato je krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljen.«

Nadalje je v zadevi opr. št. VIII Ips 133/2014 sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici 6. 2. 2012. Sodišče je, ob ugotovitvi, da je tožnica pri toženi stranki delala v šestdnevnem delovnem tednu, da je imela v času od 11. 12. 2011 do 31. 12. 2011 in od 14. 1. 2012 dalje z odločbami Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ugotovljeno zmožnost za delo le po štiri ure dnevno, da je bila zaradi neupravičene odsotnosti z dela dne 31. 12. 2011 pisno opozorjena na kršitev delovne obveznosti z možnostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve in da je ob sobotah dne 14. 1. in 21. 1. 2012 ponovno neupravičeno izostala z dela, presodilo, da je bil podan utemeljen krivdni razlog in so bili izpolnjeni pogoji za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče druge stopnje je ob soglasju z ugotovitvami in presojo sodišča prve stopnje pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Zoper drugostopenjsko sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da revizija ni utemeljena, pri tem pa izpostavilo: »Sodišče je tudi na podlagi zaslišanja zdravnikov, ki so v spornem času ugotavljali tožničino zmožnost za delo z vidika njenega zdravstvenega stanja, ugotovilo, da je bila tožnica zmožna za delo v skrajšanem delovnem času štiri ure dnevno. Takšna opredelitev njene zmožnosti za delo ni nujno pomenila njene zmožnosti oziroma nezmožnosti za polovični delovni čas, temveč je bila njena delovna obveznost, upoštevaje navedeno omejitev, odvisna tudi od tedenske razporeditve delovnega časa pri toženi stranki. Ker je imela glede na ugotovitev sodišča tožnica pri toženi stranki poln delovni čas štirideset ur tedensko razporejen na šest dni v tednu (od ponedeljka do sobote), to pomeni, da je bila njena delovna obveznost ob upoštevanju odrejenih zdravniških omejitev vsak delovni dan po štiri ure, vključno s sobotami. To je sicer več kot je znašal njen polovični delovni čas, vendar njena delovna omejitev ni bila opredeljena z vidika le-tega. Ker je bila tožnica dne 31. 12. 2011 ob ugotovljeni zmožnosti za delo na svojo delovno obveznost štiriurnega dela tudi ob z razporedom dela predvidenih sobotah izrecno opozorjena, pa je bila kljub temu ob dveh sobotah v mesecu januarju 2012 neupravičeno odsotna z dela, so bili tudi po presoji revizijskega sodišča podani pogoji za redno odpoved njene pogodbe o zaposlitvi v smislu določb 88. in 83. člena ZDR.«

Iz navedene odločbe torej lahko ugotovimo, da zgolj ugotovitev o zmožnosti dela 4 ure na dan še ne pomeni nujno tudi dela v polovičnem delovnem času, saj je to odvisno tudi od tedenskega razporeda delovnega časa pri delodajalcu.

4. Nezmožnost opravljanja dela zaradi invalidnosti v praksi

Razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo poda delodajalec, je tudi nezmožnost delavca za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.

V zadevi pod opr. št. VIII Ips 243/2010 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je tožena stranka tožniku nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delo na delovnem mestu “dispečer vložka,” da tožniku delovno razmerje dne 8. 9. 2009 ni prenehalo ampak še vedno traja, da je tožena stranka tožnika dolžna pozvati nazaj na delo, ga prijaviti v obvezna zavarovanja, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico, mu od 8. 9. 2009 dalje mesečno obračunavati dogovorjeno plačo, odvesti davke in prispevke, plačati prispevke in izplačati neto plačo s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče druge stopnje zmotno razlagalo pričetek teka roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR. Zmotno naj bi štelo, da je odločilen datum, ko delodajalec od pristojne Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju Komisija) prejme mnenje, da delavcu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi in da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove, saj pred pridobitvijo tega mnenja razlog za odpoved ne obstaja. To stališče naj bi bilo v nasprotju z naravo kogentne določbe ZDR o prekluzivnem roku in v nasprotju s posebnim varstvom delavca invalida pred odpovedjo. Tako tolmačenje naj bi delavca invalida postavljalo v negotovost glede nadaljevanja oz. ohranitve delovnega razmerja po tem, ko pride do trajne spremembe njegove delazmožnosti. S prejemom mnenja Komisije naj bi bila tožena stranka seznanjena zgolj z dejstvom, da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove, ne pa, da obstaja utemeljen razlog za podajo odpovedi. Toženi stranki naj bi bil razlog znan najkasneje s prejemom dokončne odločbe Zavoda o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Republike Slovenije (v nadaljevanju ZPIZ), s katero je bila ugotovljena invalidnost, in ne šele z mnenjem Komisije. V kolikor bi Komisija podala mnenje, da ne obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove, bi odpovedni razlog še vedno obstajal, le tožena stranka bi morala ob odpovedi tožniku ponuditi v podpis novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik nadalje navaja, da je sodišče ugotovilo, da je šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nezmožnosti za delo zaradi invalidnosti in ne iz poslovnega razloga, Komisija pa je podala mnenje, da obstaja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove. Sodišče druge stopnje naj se ne bi opredelilo do pritožbenega očitka, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z 11. členom Zakona o delnem povračilu nadomestila plače (v nadaljevanju ZDPNP, Ur. l. RS, št. 42/2009), saj naj bi izhajalo iz napačnega zaključka, da je bila odpoved tožniku podana iz razloga nezmožnosti za delo zaradi invalidnosti in ne iz poslovnega razloga. Ker je bil tožnik vključen v program po ZDPNP, je bil v skladu z drugim odstavkom 11. člena tega zakona zaščiten pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Tožena stranka je vložila odgovor na revizijo, v katerem je predlagala zavrnitev revizije.

Vrhovno sodišče RS je zaključilo, da revizija ni utemeljena. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).Tožnik kršitev določb pravdnega postopka v zvezi z zavrnitvijo njegovega zahtevka ni določno opredelil. Zato sodišče glede tega revizijskega razloga izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti.

V skladu s prvim odstavkom 116. člena ZDR lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi delavcu invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti (četrta alineja prvega odstavka 88. člena ZDR) in iz poslovnega razloga (prva alineja prvega odstavka 88. člena ZDR), v primeru in pod pogoji, ki jih določajo predpisi s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma s področja zaposlitvene rehabilitacije in zaposlovanja invalidov. Po določbi prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1, lahko delodajalec invalidu II. ali III. kategorije (delovnemu invalidu) odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih le v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s skrajšanim delovnim časom. Na podlagi določbe prvega odstavka 103. člena ZPIZ-1 pri delodajalcu, ki ima najmanj pet zaposlenih delavcev, obstoj teh razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovi Komisija. Pri tem je potrebno upoštevati še določbo četrtega odstavka 40. člena ZZRZI, na podlagi katere lahko delodajalec, če invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, o čemer odloči Komisija v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, prav tako redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnikovo stališče, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastal najkasneje z odločbo ZPIZ, s katero je bila ugotovljena tožnikova invalidnost, zaradi česar je tožena stranka zamudila rok za odpoved iz šestega odstavka 88. člena ZDR, je zmotno. Invalidnost sama po sebi ni odpovedni razlog, ampak prav nasprotno - zakon invalidnost izrecno šteje za neutemeljen odpovedni razlog (deveta alineja 89. člena ZDR), ki ima za posledico nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane iz tega razloga. Razlog za odpoved po četrti alineji prvega odstavka 88. člena tako ni zgolj ugotovljena invalidnost, ampak nezmožnost za opravljanje dela iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti ob izpolnitvi pogojev, določenih s posebnimi predpisi. Vrhovno sodišče RS je v zvezi s pričetkom teka roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu že večkrat zavzelo stališče, da je odločilen datum, ko je delodajalec od pristojne Komisije prejel mnenje, v katerem je ta skladno z določbo 103. člena ZPIZ-1 ugotovila obstoj in utemeljenost odpovednega razloga. Pred pridobitvijo tega mnenja glede na relevantne določbe ZDR, ZPIZ-1 in ZZRZI razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi namreč ni obstajal, tožena stranka pa se pred prejemom tega mnenja z odpovednim razlogom tudi ni mogla seznaniti. To izhaja iz specifične ureditve prenehanja delovnega razmerja invalidu II. in III. kategorije v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti ali iz poslovnega razloga, ki vključuje tudi preverjanje možnosti na drugem delovnem mestu oziroma kontrolo delodajalčeve ugotovitve s strani posebne zunanje komisije, da delavcu ne more zagotoviti ustrezne zaposlitve. Taka ureditev je namenjena zaščiti delavcev invalidov, saj presojo o utemeljenosti odpovednega razloga in obstoja možnosti premestitve delavca invalida na drugo ustrezno delovno mesto prepušča neodvisni komisiji, na odločitev katere je delodajalec vezan. Če se s tem v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vzpostavlja neenak položaj delavca invalida v razmerju do ostalih delavcev, je tak položaj delavcu invalidu v korist in ne v škodo, saj je namenjen ohranitvi njegove zaposlitve in preprečevanju samovoljnega in nezakonitega ravnanja delodajalcev.

Glede na določbe ZPIZ-1 in ZZRZI je delovnemu invalidu, pri katerem je bila ugotovljena invalidnost II. ali III. kategorije (kamor sodi tudi tožnik), možno redno odpovedati pogodbo o zaposlitvi v naslednjih primerih (če ne gre za primere iz drugega odstavka 102. člena ZPIZ-1):

1. če prenehajo potrebe po opravljanju dela invalida pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog po prvi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR), delodajalec pa delavcu utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, ali

2. če delavec invalid ni zmožen opravljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s posebnimi predpisi (razlog nezmožnosti po četrti alineji prvega odstavka 88. člena ZDR), delodajalec pa delavcu utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega.

V obeh primerih se (za delodajalca, ki zaposluje najmanj pet zaposlenih) zahteva še dodaten pogoj, in sicer, da obstoj teh razlogov ugotovi posebna komisija iz 103. člena ZPIZ-1.

Tožnik je ves čas postopka trdil (kar ponavlja tudi v reviziji), da mu je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi poslovnega razloga (po prvi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR) in ne zaradi razloga nezmožnosti (po četrti alineji prvega odstavka 88. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je v okviru ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga v celoti sprejema sodišče druge stopnje in se nanj sklicuje, ugotovilo, da je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi zato, ker ima tožnik kot invalid omejitve pri delu, tožena stranka pa zanj ni mogla najti ustreznega dela, ne pa zaradi tega, ker delo dispečerja vložka, ki ga je opravljal tožnik, ne bi bilo več potrebno. Nadalje ugotavlja, da je tožena stranka v izjavi delodajalca o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 2. 2009, naslovljeni na Komisijo, nepravilno uporabila termin poslovni razlog, čeprav se celotna vsebina in tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi nanašata na četrti odstavek 88. člena ZDR. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju (na katerega je revizijsko sodišče vezano) sta nižji sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta presodili, da nezmožnost opravljanja dela tožnika na delovnem mestu dispečer vložka zaradi invalidnosti tožnika, pri čemer potreba po delu na tem delovnem mestu sama po sebi ni prenehala, glede na opredelitev odpovednih razlogov v 88. členu ZDR predstavlja razlog nezmožnosti zaradi invalidnosti in ne poslovni razlog. Revizijsko sodišče se pridružuje stališču nižjih sodišč, da je potrebno upoštevati vsebino celotnega izvedenega postopka. Tako opredeljen in opisan odpovedni razlog je presojala tudi Komisija.

ZDPNP je bil sprejet zaradi omejitev učinkov svetovne gospodarske krize in ureja delno povračilo izplačanih nadomestil plač delavcem pri delodajalcih, ki delavcem začasno ne morejo zagotavljati dela in povračilo stroškov njihovega usposabljanja v tem obdobju.Glede na ugotovitev, da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila podana iz poslovnega razloga, ampak zaradi nezmožnosti zaradi invalidnosti, tožena stranka ni kršila drugega odstavka 11. člena ZDPNP, ki delodajalcu prepoveduje, da bi delavcem na začasnem čakanju na delo, v obdobju prejemanja delnega povračila izplačanih nadomestil plač, odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Ker sta obe sodišči na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

V omenjeni sodni odločbi Vrhovno sodišče RS zavzema stališče, da začne rok za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov teči šele, ko delodajalec prejme odločitev Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (organizirana pri Ministrstvu RS za delo, družino in socialne zadeve), v kateri ta ugotovi obstoj in utemeljenost odpovednega razloga. Navedeno hkrati pomeni, da delodajalec (z izjemo delodajalcev, ki zaposlujejo manj kot pet delavcev) brez pozitivnega mnenja komisije, delavcu invalidu ne more zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti ali iz poslovnih razlogov.

V delovnopravnem sporu pod opr. št. Pdp 1137/2012 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 27. 1. 2009, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita, da se razveljavi in da zato tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi. Hkrati je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za poziv nazaj na delo ter zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz naslova odpovedane pogodbe o zaposlitvi iz delovnega razmerja ter ga prijaviti za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 14. 4. 2009 dalje, mu obračunati bruto plačo in od tega plačati pripadajoče davke in prispevke ter mu izplačati neto plačo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska v plačilo do plačila, vse v 15 dneh (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo je pritožbo vložil tožnik. Navajal je, da vlaga pritožbo iz razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajal je, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožena stranka za tožnika, ob podaji sporne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ni imela prostega delovnega mesta. Prav tako se ne strinja z mnenjem izvedenca, da tožena stranka (glede na tožnikovo zdravstveno stanje) ob podaji sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za tožnika ni imela ustreznega delovnega mesta. Tožnik bi lahko opravljal druga, lažja delovna opravila za polni delovni čas. Izvedenec je izpovedal, da bi tožnik lahko opravljal več opravil, ki pa ne bi zadostovala za osemurni delovnik, zato bi bilo to za delodajalca nerentabilno. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki več kot 23 let, zato zelo dobro pozna delo, ki se pri njej opravlja. S prekvalifikacijo oziroma dokvalifikacijo (najmanj na področju tapetništva) bi lahko opravljal kakšno delo in s tem obdržal zaposlitev…. Tožena stranka razpolaga z delovnimi mesti, ki ustrezajo tožnikovi preostali delovni zmožnosti. Poleg že opisanih del bi tožnik lahko opravljal vsa dela, ki so razvrščena v I. in II. tarifno skupino (z izjemo dela skladiščnika). Tožena stranka je predložila sodišču prve stopnje veliko pogodb o zaposlitvi za določen čas za delovna mesta, ki so razvrščena v I. tarifno skupino. Vsa ta dela bi tožnik lahko opravljal, saj gre za dela, ki so manj zahtevna. Navedeno je tožnik tekom postopka pred sodiščem prve stopnje navajal, vendar se sodišča prve stopnje in izvedenec do teh njegovih navedb nista opredelila. Tožnik bi torej lahko delal v furnirnici, kjer bi spajal furnir, v lakirnici kot brusilec laka, lahko pa bi opravljal tudi dela pomočnika pri štiri ali več vrtljenskih strojih. Nobeno izmed opisanih del mu ni bilo ponujeno. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je zaključilo, da pritožba ni utemeljena. Izpodbijano sodbo je preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in katero smiselno uveljavlja tožnik, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Tožnik v uvodu pritožbe navaja, da vlaga pritožbo zgolj iz razloga po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP. V nadaljevanju pritožbe pa med drugim navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegovih navedb, da bi lahko opravljal določena dela, s čimer očitno (sicer brez ustrezne pravne kvalifikacije) uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev ni podana, saj izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in je ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje je za svoj zaključek, da tožena stranka za tožnika ob podaji sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imela ustreznega delovnega mesta, ki bi ustrezalo njegovim preostalim delovnim zmožnostim, navedlo razloge, pri čemer se je opredelilo tudi do pravno relevantnih tožnikovih trditev (str. 10 do 12 obrazložitve izpodbijane sodbe). V konkretnem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 1. 2009, ki jo je tožena stranka podala tožniku zaradi invalidnosti. Tožniku je bil z odločbo ZPIZ priznan status invalida III. kategorije zaradi posledic poškodbe izven dela s priznano pravico do premestitve na novo delovno mesto z omejitvami. Tožena stranka je sicer v sporni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da tožniku odpoveduje pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, vendar pa iz vsebine te odpovedi povsem jasno izhaja, da gre za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi dejansko odpovedana na podlagi določb 4. alineje prvega odstavka 88. člena in prvega odstavka 116. člena ZDR, prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1, ter 40. ZZRZI. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi po vsebini tako ni bila podana iz poslovnega razloga v smislu določbe 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, saj ne gre za to, da potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki ne bi več obstajala. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila tožnikova invalidnost, zaradi katere mu je bila priznana pravica do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delovno mesto, ter dejstvo, da tožena stranka glede na svoje potrebe po opravljanju dela te pravice tožniku ni mogla zagotoviti. Navedeno med pravdnima strankama tudi ni sporno. ZDR za delavce invalide ureja posebno varstvo pred odpovedjo v 116. členu. V prvem odstavku tega člena določa, da delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Po določbi prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 lahko delodajalec invalidu II. ali III. kategorije odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih le v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s skrajšanim delovnim časom. Na podlagi določbe prvega odstavka 103. člena ZPIZ-1 pri delodajalcu, ki ima najmanj pet zaposlenih delavcev, obstoj teh razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovi Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je potrebno upoštevati tudi določbo četrtega odstavka 40. člena ZZRZI, na podlagi katere lahko delodajalec, če invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, o čemer odloči Komisija v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, prav tako redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Glede na opisano materialno-pravno izhodišče in ugotovljeno dejansko stanje pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru obstajal utemeljen razlog za izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti ob izpolnjevanju vseh zahtevanih pogojev, zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna in zakonita. V skladu z določbo 103. člena ZPIZ-1 je tožena stranka o izpolnjevanju pogojev iz 102. člena ZPIZ-1 pridobila mnenje Komisije, kar pomeni, da je bilo v za to posebej predvidenem postopku ugotovljeno, da tožena stranka tožniku objektivno ni mogla zagotoviti drugega ustreznega delovnega mesta. Drugačnega dejanskega stanja, da je torej možnost razporeditve tožnika na drugo ustrezno delo pri toženi stranki obstajala, tožnik v tem postopku ni uspel dokazati. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožena stranka tožniku ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogla ponuditi v podpis nove pogodbe o zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji, saj v času odpovedi ni razpolagala z ustreznim delovnim mestom, za katerega bi lahko ponudila tožniku v podpis pogodbo o zaposlitvi, ob upoštevanju tožnikove preostale delovne zmožnosti, kot je bila ugotovljena v postopku ZPIZ. To ugotovitev tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija z navedbami, da bi lahko opravljal delo tapetništva, porisavanje, delo na čelilniku, na tračni žagi, delo pomočnika na štiristranskem skobelnem stroju in tudi na … stroju, v furnirnici in tudi vsa dela, ki so razvrščena v I. in II. tarifno skupino (z izjemo dela skladiščnika). Iz dokaznega postopka namreč nesporno izhaja, da tožena stranka ob podaji sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi za tožnika ni imela sistemiziranega delovnega mesta, ki bi ustrezal tožnikovim preostalim delovnim zmožnostim. To je izpovedal A.A., ki je dobro poznal delovna mesta, ki so sistemizirana pri toženi stranki, saj je izdelal oceno tveganja za delovna mesta pri toženi stranki. Njegovo izpovedbo, da tožena stranka za tožnika ni imela ustreznega delovnega mesta, kjer bi lahko opravljal delo, pa je potrdil tudi neodvisni sodni izvedenec medicinske stroke prim. dr. B.B., dr. med. spec. medicine dela, prometa in športa, ki ga je sodišče prve stopnje angažiralo v tem postopku. Ta je tudi ugotovil, da tožnik v času podane mu odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil sposoben opravljati del na delovnih mestih čistilec, skladiščni delavec, lesni delavec, mizar, PK tapetnik, PK brusilec laka in tudi ne del, za katere je tožena stranka v tem času sklenila pogodbe o zaposlitvi, kot je vse to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tožnik bi tako mogoče res lahko opravljal posamezna opravila, ki sodijo v opis določenega delovnega mesta pri toženi stranki, vendar pa slednja ni bila dolžna spreminjati svoje organizacije delovnega procesa oziroma ustvariti novega delovnega mesta, zato, da bi tožniku lahko ponudila delovno mesto, ki bi ustrezalo njegovim preostalim delovnim sposobnostim. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da v primeru tožnika prekvalifikacija in dokvalifikacija ob tožnikovi siceršnji strokovni usposobljenosti in izobrazbi ter preostali zdravstveni zmožnosti, upoštevaje dejavnost tožene stranke in opis del in nalog za posamezna delovna mesta, ki so pri njej obstajala v času podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku, dejansko ne pridejo v poštev. Z ozirom na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika in pravilno zaključilo, da je zato izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.Pritožbeno sodišče je zato ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

V praksi se pogosto dogaja, da delodajalci ne prepoznavajo razlike med redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga delavcu invalidu in redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu zaradi nezmožnosti opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Prvo možnost bo delodajalec izbral, kadar bo pri njem prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Torej bo vsebina samega razloga v osnovi neodvisna od delavčeve invalidnosti, v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa bo moral delodajalec, zaradi posebnega pravnega varstva invalidov, pridobiti pozitivno mnenje komisije. Drugačna je seveda situacija, ko bo delodajalec delavcu odpovedal pogodbo o zaposlitvi zato, ker delavec, zaradi omejitev, določenih z odločbo ZPIZ, ne bo več mogel opravljati dela na delovnem mestu, za katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, delodajalec pa ne bo imel sistemiziranega drugega delovnega mesta, na katerem bi delavec (glede na delazmožnost in omejitve, določene v odločbi ZPIZ) lahko opravljal delo. V takšnem primeru se odpovedni razlog dejansko veže na invalidnost delavca, pri čemer mora biti podana tudi nezmožnost za opravljanje dela iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti ob izpolnitvi pogojev, določenih s posebnimi predpisi. Če delavec invalid kljub omejitvam še vedno lahko opravlja delo na delovnem mestu, mu delodajalec iz razloga po 4. alineji 1. odstavka 89. člena ZDR-1 ne more zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi. V zadevi opr. št. VIII Ips 57/2014 je sodišče prve stopnje (v ponovljenem postopku) zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in posledično tudi reintegracijski zahtevek in reparacijske zahtevke tožnika. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo odškodnine zaradi poškodbe pri delu. Ugotovilo je, da tožnik zaradi invalidnosti ni mogel več zasedati delovnega mesta pomočnika vodje strežbe, tožena stranka pa zanj ni imela drugega ustreznega delovnega mesta.

Prav tako je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je nato vložil še revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge, vendar je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo. Pri tem je sodišče izpostavilo: »Tožnik je po pogodbi o zaposlitvi opravljal delo na delovnem mestu pomočnika vodje strežbe. Z dokončno odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje z dne 13. 7. 2009 je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto. Gre za pravico, ki se zavarovancu s III. kategorijo invalidnosti prizna tudi v primerih, ko sicer še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen (tretja alineja prvega odstavka 91. člena ZPIZ-1). To že v izhodišču pomeni, da tožnik zaradi invalidnosti ni bil več zmožen za opravljanje dela na delovnem mestu, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

Tožena stranka je za tožnika iskala možnost zaposlitve na drugem delovnem mestu, ki bi ustrezalo njegovi preostali delovni zmožnosti in strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti. Take možnosti ni našla, kar je nenazadnje potrdila tudi Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (102. in 103. člen ZPIZ-1, priloga A48). V tem delu tožnik pravnomočne sodbe ne izpodbija, saj o tem nima v reviziji nobenih navedb oziroma utemeljitve.

Na eni strani imamo tako ugotovitev ne samo delodajalca, temveč tudi pristojnih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da tožnik ni več zmožen opravljati dela na delovnem mestu pomočnika vodje strežbe: pod pogoji oziroma na način, kot naj bi se to delo opravljalo. Na drugi strani imamo ugotovitev, da tožena stranka tožniku drugega ustreznega sistemiziranega in prostega delovnega mesta ni mogla zagotoviti. Kar pomeni, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za zakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi četrte alineje prvega odstavka 88. člena ZDR: nezmožnost za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti.

Sodišče prve in druge stopnje pa sta preverjali tudi, ali obstaja možnost, da bi tožnik kljub ugotovljenim omejitvam pri delu, še naprej lahko opravljal delo kot pomočnik vodje strežbe. To bi na nek način sicer pomenilo opredelitev novega delovnega mesta vsaj glede opisa dela. Dejansko bi se morala črtati vsa tista dela - praktično dela natakarja oziroma strežbe - ki jih tožnik zaradi zdravstvenih omejitev ni sposoben opravljati. Iz dejanskih ugotovitev tako sodišča prve kot druge stopnje izhaja, da tudi take možnosti ni bilo. Delo natakarja oziroma opravljanje natakarskih del predstavlja pomemben del zadolžitev pomočnika vodje strežbe in njegovega dela ni mogoče prilagoditi tako, da natakarskih del ne bi opravljal.

Glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.«

Nadalje je v zadevi opr. št. VIII Ips 234/2013 sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 8. 6. 2012. Posledično je ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku in toženi stranki naložilo v plačilo tožničine stroške postopka. Presodilo je, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke po 4. alineji prvega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) nezakonita, ker tožena stranka ni dokazala, da tožnici po pravnomočnosti odločbe ZPIZ o ugotovljeni invalidnosti III. kategorije ne bi mogla ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi na drugem ustreznem delu. Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalidu je podala mnenje, po katerem ne obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Tožnica ni mogla več opravljati del, pri katerih je potrebna groba moč rok, tožena stranka pa v pravdnem postopku ni uspela dokazati, da prosta delovna mesta (sobarica/čistilka, portir/nosač, pomivalec posode) ne ustrezajo preostali delovni zmožnosti tožnice. Tožena stranka namreč ni dokazovala nasprotnega z izvedencem medicine ali mnenjem komisije.

Zoper navedeno sodno odločbo se je pritožila tožena stranka, vendar je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka nato vložila še revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

Vrhovno sodišče je presodilo, da revizija ni utemeljena, pri tem pa je izpostavilo: »V skladu s 4. alinejo prvega odstavka 88. člena ZDR lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi, če pri njem ugotovi nezmožnost za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov. Tožnica je pri revidentu opravljala delo maserja klasične masaže po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 16. 7. 2008. Z odločbo ZPIZ z dne 15. 9. 2011 je bila pri njej ugotovljena III. kategorija invalidnosti in ji je bila o 23. 8. 2011 dalje priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto za dela, pri katerih ni potrebna groba moč rok. Revident je 8. 6. 2012 tožnici podal redno odpoved zaradi podane invalidnosti, v kateri je navedel, da zanjo nima druge ustrezne zaposlitve.

V skladu s prvim odstavkom 102. člena ZPIZ-1 lahko delodajalec zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju Republike Slovenije, odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih le v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Po določbi šestega odstavka 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. 63/2004 in naslednji) lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, če mu utemeljeno ne more zagotoviti druge ustrezne zaposlitve glede na preostalo delovno zmožnost, o čemer odloči posebna komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ta komisija pa je podala negativno mnenje o obstoju odpovednega razloga dne 18. 5. 2012, ker revident kot delodajalec ni preveril vseh možnosti za ohranitev zaposlitve tožnice po 40. členu ZZRZI. Revident je kljub zanj neugodnem mnenju komisije odpovedal pogodbo o zaposlitvi in v sodnem postopku zatrjeval, da tožnica glede na preostalo delovno zmožnost ne more opravljati del na prostih delovnih mestih (sobarica/čistilka, portir/nosač, pomivalec posode), saj ta pri opravljanju zahtevajo grobo moč rok…

V času odpovedi je razpolagal z negativnim mnenjem pristojne komisije za ugotavljanje odpovednega razloga. Kljub takemu mnenju je na podlagi nespremenjenega dejanskega stanja podal odpoved zaradi nezmožnost za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Niti v času podaje odpovedi niti v delovnem sporu ni predlagal dodatnih dokazov (npr. izvedenca medicine dela), na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da kljub stališču posebne komisije obstaja v sporni zadevi odpovedni razlog. Dokler se ta zaključek ne spremeni, odpovednega razloga ni. Zato sta nižji sodišči v okviru proste presoje dokazov na podlagi pravil o dokaznem bremenu ugotovili dejstva v korist tožnici, revident pa jih ni uspel omajati z ustreznim pravdnim postopanjem.

Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.«

5. Odpoved zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela v praksi

Glede na to, da je neuspešno opravljeno poskusno delo do uveljavitve ZDR-1 predstavljalo razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je v nadaljevanju predstavljena sodna praksa, ki se navezuje predvsem na vsebino razloga, ne pa na postopek odpovedi, saj bo ta, glede na spremenjena zakonska določila, v prihodnje urejen drugače.

V delovnopravnem sporu pod opr. št. Pdp 282/2013 je sodišče prve stopnje s sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dne 29. 3. 2012 podala tožniku, nezakonita, zaradi česar se razveljavi (I. točka izreka); ugotovilo je, da delovno razmerje tožniku pri toženi stranki ni prenehalo dne 31. 3. 2012, ampak je trajalo do dne 31. 8. 2012 (II. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika za čas od dne 1. 4. 2012 do 31. 8. 2012 prijaviti v zavarovanje in mu za vsak mesec navedenega obdobja obračunati bruto plačo 1.200,00 EUR ter mu po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe, vse v roku 15 dni (III. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova stroškov za prehrano med delom plačati za mesec marec 2012 znesek 58,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 dalje do plačila, v roku 8 dni (IV. točka izreka); in da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova stroškov prevoza za mesec marec 2012 plačati znesek 43,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 19. 4. 2012 dalje do plačila, v roku 8 dni (V. točka izreka).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za mesec marec 2012 iz naslova bruto plače v višini 1.511,05 EUR plačati vse davke in prispevke ter mu za navedeni mesec po obračunanih davkih in prispevkih plačati še razliko mesečne neto plače v višini 447,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 dalje do plačila; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od meseca aprila 2012 do avgusta 2012 za vsak mesec obračunati bruto plačo v višini 311,05 EUR ter mu po plačilu davkov in prispevkov izplačati pripadajočo neto plačo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sodbe (VI. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe s sklepom ustavilo postopek v delu zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožniku za mesec marec iz naslova bruto plače v višini 243,27 EUR plačati vse davke in prispevke, ter mu po obračunanih davkih in prispevkih plačati razliko mesečne neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2012 dalje do plačila; ustavilo je postopek v delu zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od meseca aprila 2012 do avgusta 2012 obračunati za vsak mesec bruto plačo v višini 243,27 EUR ter mu po plačilu davkov in prispevkov izplačati pripadajočo neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz izreka sklepa (VII. točka izreka).

Tožnik in tožena stranka sta se pritožila zoper sodbo in sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena ZPP, ki se v skladu z določbo 19. člena ZDSS-1 uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Tožnik, poleg njega pa tudi pooblaščenka, izpodbijata sodbo v delu zavrnitve tožbenih zahtevkov (v VI. točki izreka) in zoper odločitev o stroških v sklepu (v VIII. točki izreka). Iz pooblaščenkine pritožbe izhaja, da je takrat podpisal prazen obrazec pogodbe o zaposlitvi. V sporu je tožnik predložil tudi izpis vsebine pogovora med strankama, ki ga je snemal, vendar se sodišče do tega sploh ni opredelilo. Meni, da je bila vsebina pogodbe o zaposlitvi naknadno vpisana. Sodišče bi moralo glede okoliščin sklenitve pogodbe o zaposlitvi dati večji pomen tožnikovi izpovedbi in dejstvu, da je bila med strankama dogovorjena neto plača v višini 1.000,00 EUR. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških postopka. Tožnik v ločeni pritožbi navaja, da sodišče ni imelo nobene podlage, da je verjelo lažnima izpovedbama direktorice tožene stranke A.A. in njenemu soprogu oziroma solastniku tožene stranke A.B. … Sodišče bi moralo upoštevati akustičen dokaz, ki ga je predložil. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo in sklep tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka izpodbija sodbo in sklep v delu ugoditve tožbenih zahtevkov. Navaja, da je v zadevi naredila proceduralno napako, ker je zaposlila tožnika. Na delo ga je sprejela iz usmiljena, ker se je tako dne 23. 12. 2011 kot v času volonterskega dela prikazoval v nebogljeni luči. Tožnik je v času zaposlitve pričel s prikritim izsiljevanjem. Ni mu bilo všeč, da bo imel plačo pripravnika, saj je imel izobrazbo zdravstvenega tehnika brez strokovnega izpita. Tudi ni bil navdušen, da se bo moral pričeti takoj učiti in potem opraviti strokovni izpit. Kasneje je izvedela, da je opravljal priložnostno delo kot voznik kombija. Z nobeno gesto ni pokazal, da bi rad nadaljeval z delom. Namesto, da bi želel ostali na delovnem mestu, je prišel k toženi stranki kot rekonvalescent s prisluškovalno napravo. Toženi stranki ni ničesar doprinesel ali kaj ustvaril. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo in sklep tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je zaključilo, da pritožbi nista utemeljeni. Preizkusilo je sodbo in v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebujeta sodba in sklep v izpodbijanem delu v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdanima sodbo in sklepom ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere sta opozorili pritožbi in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. V tem sporu gre za presojo, če je tožena stranka dne 26. 3. 2012 pravilno in iz utemeljenih vsebinskih razlogov izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu zdravstvenega tehnika, iz odpovednega razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela. Poleg tega je predmet presoje v sporu tudi upravičenost tožnika do pripadajočih prejemkov iz delovnega razmerja (plača, stroški za prehrano in prevoz) skladno s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med strankama za določen čas od 1. 3. 2012 do 31. 8. 2012. Pravna podlaga za podano izredno odpoved je v določbi 1. odstavka 110. člena ZDR, po kateri lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. V tej zvezi je že v institutu izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela predvideno, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka, saj se na podlagi zakona domneva, da so okoliščine in interesi strank takšni, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. Zato predstavlja poskusno delo poseben pogoj, ki ga mora delavec uspešno opraviti, če hoče nadaljevati delovno razmerje pri delodajalcu (tako tudi sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 665/2010 in Pdp 332/2012). Iz pisne odpovedi delovnega razmerja z dne 26. 3. 2012 (priloga A1) je razvidno, da je tožena stranka odpovedala tožniku delovno razmerje z dnem 30. 3. 2012, to je po preteku 30 dnevne poskusne dobe. Komisija v sestavi A.A. in A.B. je namreč ocenila, da tožnik pri poskusnem delu ni izpolnil pričakovanega rezultata. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami v izpodbijani sodbi, da tožena stranka takšne odpovedi ni utemeljila z ustreznimi vsebinskimi razlogi, kar bi tožniku omogočalo, da bi jo v sodnem postopku lahko izpodbijal. Odpoved vsebuje zgolj pavšalno navedbo, da tožnik ni izpolnil pričakovanih rezultatov dela, poleg tega ne vsebuje opozorila na varstvo pravic v času brezposelnosti. Za presojo pa je odločilno, da bi morala takrat skladno z določbami KP dejavnosti ocenjevati tožnikovo poskusno delo pri toženi stranki komisija v sestavi treh članov, od katerih bi morala imeti dva člana najmanj enako strokovno izobrazbo kot tožnik, pri čemer bi morala biti o tožnikovem poskusnem delu izdelana tudi pisna ocena. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka nezakonito tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zaradi česar mu je glede na sklenjeno pogodbo za določen čas, ki bi se iztekla 31. 8. 2012, priznalo delovno razmerje do navedenega datuma, in za ta čas tudi pripadajoče nadomestilo plače v mesečni bruto višini 1.200,00 EUR, ki je bila med strankama (kar je tožena stranka dokazala) dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi. Ker je tožena stranka dolgovala tožniku za mesec marec 2012 še stroške prehrane med delom in prevozne stroške, je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo tožniku za dejanski čas dela v tem mesecu tudi pripadajoče takšne stroške. Zato pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da je sodišče prve stopnje v spornem primeru o odpovedi pogodbe zmotno razsodilo, ne more biti sprejemljivo. Tudi sicer iz pritožbe tožene stranke ne izhaja, da bi po vsebini izpodbijala takšno odločitev, temveč se zgolj sklicuje na okoliščine, da je zaposlila tožnika iz usmiljenja, oziroma da ni imel namena delati pri njej. Neutemeljena je pritožba tožnika, ki poskušata prikazati, da ni sklenil pogodbe o zaposlitvi v takšni vsebini, kot jo je predložila tožena stranka, in da je podpisal prazen formular pogodbe. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki je glede teh vprašanj izvedlo potrebno dokaze, da je tožnik podpisal pogodbo o zaposlitvi takrat, ko je bila v njej že zapisana vsebina (priloga B1), med ostalim je bila v pogodbi določena mesečna plača v bruto višini 1.200,00 EUR. Glede na dejstvo, da je tožnik potrdil svoj podpis v pogodbi, ter skladnih izpovedb direktorice in njenega moža, da je bil ta podpisnik na strani tožene stranke, ki je nato skupaj s tožnikom po podpisu pogodbe le-to odnesel na zavod za zaposlovanje, je ocenilo, da je bila pogodba med strankami veljavno sklenjena. Poleg tega je pravilno zaključilo, da tožnik skladno z dokaznim bremenom v sporu ni dokazal, da bi se ob nastopu dela dogovoril s toženo stranko za neto mesečno plačo 1.000,00 EUR. Neutemeljeno je tudi navajanje tožnikove pritožbe, da sta se stranki dogovorili o poskusnem delu že v mesecu decembru 2011. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da sta se stranki glede poskusnega dela pogovarjali ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in ne že prej. Postavko o poskusnem delu je vsebovala sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožnik se zgolj pavšalno sklicuje na poskusno delo, ki naj bi ga opravil pri toženi stranki v času od 17. 1. 2012 do 28. 2. 2012, saj o tem ni predložil nobenih listinskih dokazov. Tudi sicer se poskusno delo skladno z zakonom lahko dogovori le v pisni in ne v ustni obliki. Poleg tega je tožena stranka z izpovedbama direktorice in njenega moža dokazala, da je bil tožnik seznanjen o tem, da bo v času zaposlitve imel pripravniško plačo in da bo moral za pridobitev potrebne registracije opraviti tudi strokovni izpit. Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki sta jih poizkušali uveljaviti obe stranki, da ovržeta odločitev v sodbi in izpodbijanem delu sklepa. Pritožbeno sodišče se je v obrazložitvi te sodbe in sklepa opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne. Med ostalim se ni opredelilo do tožnikovega samovoljnega snemanja pogovora med strankama s privatno snemalno napravo, saj tožnik za takšno ravnanje ni imel nobene zakonite podlage. Zato je zavrnilo pritožbi ter v celoti potrdilo sodbo in v izpodbijanem delu sklep sodišča prve stopnje.

Iz omenjene sodne odločbe izhaja, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati določila o poskusnem delu – poskusno delo se namreč dogovori pisno med delavcem in delodajalcem ob sklenitvi delovnega razmerja. Pri ureditvi poskusnega dela mora delodajalec upoštevati tudi določila morebitne kolektivne pogodbe na ravni dejavnosti, ki ga zavezuje, in določila splošnega akta (če ta podrobneje ureja institut poskusnega dela). Če delodajalec med trajanjem ali ob poteku poskusnega dela ugotovi, da delavec tega ni opravil uspešno, mu lahko (na podlagi negativne pisne ocene poskusnega dela) redno odpove pogodbo o zaposlitvi, v kateri mora odpovedni razlog ustrezno obrazložiti, tako da lahko delavec v morebitnem sodnem postopku izpodbija izrečeno odpoved pogodbe o zaposlitvi.